"Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: Ne jokaj!* Lk 7,13

Ob branju današnjega evangelija mi misli poromajo v mladost. Prepoznam se v jokajoči vdovi in mami, ki izgublja sina. Se je takrat, ko sem ob težko bolnem sinu jokala in čakala, kaj se bo zgodilo, Gospod usmilil tudi mene?

O tem nisem nikoli dvomila. Gospodov glas Ne jokaj! in dalje Moli! je bil tako odločen in jasen, da se mu nisem mogla upreti.

Vame se je vrnilo življenje. V temo je posijala Luč. Začutila sem, da Gospod ne želi ohraniti le sina ampak tudi mene. Njegov dotik je bil tako močan, da je žalost izginila.

Kljub težki preizkušnji sem postala močna in polna zaupanja. Ko so se tudi sinu vračale moči in življenje, so se zdravstveni delavci čudili. Verjetno je tudi njih obšel strah pred skrivnostjo (prim. Lk 7,16). A kljub temu so upali reči: Zgodil se je čudež!

Morda se je kaj podobnega zgodilo tudi tebi, dragi brat, draga sestra? Prav je, da se ne bojimo in da pričujemo za Kristusa tako, da si podelimo svoje preizkušnje. Tedaj bo odveč vprašanje: Zakaj moram trpeti prav jaz?! Zavedali se bomo, da je trpljenje vtkano v naše življenje. Ni življenja brez bolečine €“ najsibo telesne, čustvene ali duhovne.

A če smo res pogumni kristjani, bomo v molitvi prosili Boga in se nikakor ne bomo oklepali lažnih prerokov, ki jih je danes vse več. Opazili bomo, da se čudeži dogajajo iz dneva v dan. Včasih nas Bog po naših prošnjah čudežno reši iz težav. Drugič pa se odloči za to, da nam podari svojo milost, da bi zmogli vztrajati v trpljenju, saj na ta način zorimo.

Sveti Pavel nas uči, da bridkost rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje (prim. Rim 5,3-4). In naše upanje je, da bomo kot Jezus vstali v novo, lepše življenje. To, kar nas čaka, nam pomaga dvigati srce, pomaga nam vztrajati v našem poslanstvu.

Naša vera pa dobi pravi smisel šele takrat, ko jo posredujemo drugim. Prav to Jezus pričakuje od vseh. Zapoveduje nam, da veselo oznanilo ponesemo v svet. Želi, da nas upanje v prihodnost bodri v sedanjosti.

Zahvaljujmo se Gospodu, ker nam je dal življenje, ga ohranja in nas vzgaja, da bi se iskreno veselili njegovega ponovnega prihoda.

Erika