Prve češnje, prvo grozdje, prvi krompir! Kaj vse to: prvi otrokov pogled v materin obraz, prvi nasmeh, prvi zobki, prvi koraki! Prve češnje: saj vemo, niso bogvekaj, zadnje so neprimerno boljše, kot noč in dan. Ampak prve so dobre prav zato, ker so prve, ker smo si jih tako želeli, ker ne moremo več čakati.

Kakšno razočaranje, če jih pobere slana, če jih ni! Kadar so, nam ne vzamejo veselja do drugih, tretjih in nadaljnjih. Zadnje, tiste črne, trde, debele, sladke so tudi zato najboljše, ker so nam jih z vso začetnostjo in nepopolnostjo napovedale prve.

Prvo obhajilo je dan, ko Bog otroku in družini na viden, doživet način pokaže, da se človeku ne podarja na porabniški način, s trženjem, ampak osebno, da hkrati s seboj tudi nas same nam samim tako bogato podarja, kakor se sami nikoli ne bi znali. Vse to je v zraku, neizrecno, nerazložljivo.

Psihologi se bojijo, da otroštvo izginja iz življenja, da zato tudi odraslosti ni več, je samo neka vmesna tehnološka doba. V tej luči prvo obhajilo ni nobeno poljubno razkošje, ampak tisti naboj, ki nas lahko vrže v polno življenje.