€Ś da bi bili vsi eno ... Jn 17,21

Tolikokrat izrečena prošnja, tudi pri vsaki sv. maši. Prav tako je ta prošnja navzoča pri sklenitvi sv. zakona €“ da bi bila mož in žena eno. Toda, kako doseči to harmonijo?

Vsi vemo, da bi bilo zelo lepo, če bi živeli kot pravi kristjani, če ne bi bilo nasilja, laži, nestrpnosti, če bi se ljubili med seboj kot bratje in sestre, €Ś če bi bili vsi eno. Vse to vemo, ampak kljub temu tako malo naredimo. Raje iščemo napake pri drugih, samo da imamo izgovor, zakaj jih nimamo radi, namesto da bi znali videti v vsakem človeku tisto, kar je dobro. Dobre stvari se nam zdijo samoumevne in nam niso zanimive, ob slabih pa ima vsak toliko povedati in velikokrat naredimo iz muhe slona.

Najbolj sem razočarana, ko gledam poročila na TV. Ponavadi postanem zamorjena ali celo prestrašena, saj so skoraj vse novice slabe. Pa vem, da se je kljub vsemu zgodilo veliko več dobrih stvari. Velikokrat slišim vprašanje: Kje je tu Bog? ali Kako lahko to Bog dopušča? Ob tem pomislim na stavek znane slovenske psihologinje Sanje Rozman: Ne očitaj Bogu, kaj dela, ampak se sprašuj, kaj lahko sam narediš. Če bi manj jamrali in več naredili, bi bil svet veliko lepši. Zato mora vsak začeti pri sebi. Ko gledam na svet in ljudi okoli sebe tako, da vidim predvsem lepe stvari, sem veliko bolj srečna, kot če iščem ali čakam na njihove napake.

Ko so nekoč intervjuvali gospo, za katero je bilo poznano, da nikoli o nikomer ni znala povedati nič slabega, so jo skušali zavesti s vprašanjem, če lahko pove kaj o hudiču. In je odgovorila: Moram priznati, da je vztrajen.

Zato bi nam moralo biti za vzgled tudi svetniki, kot npr. sv. Štefan, ki je prosil za svoje morilce: Gospod, ne prištevaj jim tega greha (Apd 7,60).

Za takšno ljubezen nas vzgaja Jezus.

Valerija