Moje ovce poslušajo moj glas €Ś Jn 10, 27

Bil je čudovit, sončen dan na Gori Blagrov. V parku, kjer smo se zbirali k sveti maši, se je slišalo razposajeno petje ptic, po gredah in ob poteh so bujno cvetele rože, pod nami se je razprostiralo Genezareško jezero. Posedli smo po klopeh pod rožičevimi drevesi, da bi počakali na Jezusov prihod. Pa ni bilo treba čakati, Jezus je bil ves čas med nami. Bil je v naših srcih, hotel nam je pokazati kje je zbiral svojo čredo, kje je ozdravljal bolne, kje je izganjal nečiste duhove, kje je delal čudeže. Prepustili smo se njegovemu vodenju po tej cvetoči pokrajini.

Da te vodi po svoji deželi, to mu zlahka dovoliš. Predati mu svoje življenje, premoženje, svoje najdražje €Ś, uh, to je pa nekaj povsem drugega. Pojavijo se dvomi, strah, nezaupanje. Ko nam je zelo težko, ko preživljamo veliko trpljenje in ne vidimo izhoda, takrat kričimo h Gospodu. Prosimo ga za pomoč in mu tudi že povemo kakšna naj bo. Razočarani mu očitamo, zakaj je to doletelo ravno nas in ga sprašujemo, kaj smo vendar hudega naredili, da moramo vse to prestajati? Radi bi ga prepričali, da je vse to velika krivica, ki naj jo čimprej popravi.

Pri vsem tem pozabljamo, da bi bilo prav Gospoda postavljati na osrednje mesto, poslušati njegov glas in mu slediti. Spomnimo se kakšna ponižanja, sramotenja in grozno trpljenje je Jezus iz ljubezni do nas prestal. In da je v tem istem trenutku, ko je trpljenje prestajal, prosil nebeškega Očeta naj nam ODPUSTI.

To je brezmejna ljubezen, ki ji lahko zaupamo. Imenuje se Jezus. Poslušajmo jo in se trudimo živeti jo.

Milena