Ne bodi neveren, temveč veren! Jn 20,27

Blagor Tomažu, ki je s svojo roko, s svojim prstom lahko otipal Vstalega. Ni mogel biti neveren, ta možnost zanj pač ni mogla obstajati. Le kdo ne bi veroval, če bi videl, slišal in se celo dotaknil vstalega Gospoda? A Jezus pravi, blagor vam, ki boste verovali, pa čeprav vam vse to ne bo dano.

Jezus nam naroča še veliko stvari... predvsem o odnosih med nami in o odnosu do Boga. Nikjer pa ne govori o tem, da je treba obsojati, da moramo obrekovati, opravljati... ne naroča, da je sprejemljiva izdaja prijateljev, da lahko prenašamo licemerstvo in hinavščino.

Sprašujem se, zakaj se potem vedno znova srečujemo tudi s temi sramu vrednimi lastnostmi?! Zakaj se je to tako zelo razpaslo tudi v krščanskih krogih? Zakaj venomer brusimo hudobne jezike, čeprav se nam niti sanja ne, o čem govorimo? A je res tako težko prenašati srečo in uspeh drugih? Bi bilo torej prav podrediti se okolici samo zato, da te bo le-ta pustila pri miru? A naj se človek kratkomalo odreče načelom, v skladu s katerimi živi že vse življenje, naj pozabi na svoje sanje, želje? A naj bo nesrečen, da bodo drugi potem srečni?

Logike tu ni! Me pa nagovarja Tomaž s svojim dvomom, ki sem ga včasih podcenjevala in skoraj obsojala... Ni verjel, ker ni videl, ker ni potipal, ni mogel verjeti, ker je samo slišal, pa čeprav celo od svojih tovarišev. O, s kakšno lahkoto pa mi nasedemo vsaki čenči, ki pride naokoli, in ne samo to, pošljemo jo naprej, pred tem pa jo še malo okitimo. Ne bojte se, pravi Jezus, sama pa mislim: Le bojmo se, ob takem početju!

Julijana