Ob nedeljah ponavadi odhajam domov. Tja, kjer sem pognala korenine, preživela čudovito otroštvo, polno doživetij, lepih trenutkov in toplih besed.

Pričaka me mama, seževa si v roke, se objameva, toplo pozdraviva in pojamrava, največ o pomanjkanju časa €“ to je ponavadi tudi moje opravičilo za preredko posejane obiske.

Sprašuje me vse mogoče: o službi, o družini, o otrocih €“ njenih vnukih, kje so, kaj počnejo, kdaj se bodo kaj oglasili. In ker je mama €“ in mame ostanemo mame celo življenje €“ mi še kdaj s skrbjo poreče: Joj, kako si bleda, ali ne spiš dovolj ali pa: Še zbolela boš, ko se toliko ženeš, kaj je res vse to potrebno. Včasih nismo toliko tekali sem in tja, pa smo ravno tako vse opravili. In rečem: Ne skrbi, saj gre, le tempo je drugačen. Ko preveč sitnari, ji porečem: Živela si v drugem času, niti sanja se ti ne, kaj je potrebno vse opraviti.

Potem se spomnim, da tudi sama nisem boljša. Ker sem tudi sama mama, si nalagam preveč skrbi, še vedno se mi zdi, da sem odgovorna za otroke. Njihova bolečina prizadene tudi mene, njihov neuspeh je tudi moj poraz. Tuhtam o njihovih problemih še dolgo zatem, ko so jih že davno sami zaobšli ali rešili.

In take smo verjetno vse mame. Vendar se velikokrat zgodi, da ne moremo pomagati svojim otrokom, imajo svojo življenjsko pot, svoja spoznanja, svoje skrbi, ki jih dojemajo drugače kot mi. Edino kar lahko naredimo je, da molimo zanje. Če bomo dovolj goreče molile, se bo zgodilo natanko tisto, kar se mora zgoditi, da se bo izpolnilo poslanstvo naših otrok. Čeprav je včasih zelo težko le opazovati in nič svetovati.

Ta spoznanja so včasih zelo težka in celo nerazumljiva, vendar pomaga rožni venec. Pri tej molitvi se neposredno obračam na Marijo in večkrat, ko mi je hudo, ko sem v dvomih, ko se mi zdi, da moji otroci ne ravnajo prav, pomislim na to, da je Marija bila tudi mati, ki je prenesla eno največjih trpljenj vseh časov. Ubili so ji sina, ga mučili, mu skoraj celo življenje metali polena pod noge. Verjetno ni mogla v polnosti razumeti zakaj se ji to dogaja, zakaj gre njen otrok povsem svojo pot, zakaj ji je že kot majhen skoraj odtujen. Toda njena materinska ljubezen je prešla dvome, nikoli ga ni nehala ljubiti.

In ob njej in njeni molitvi se lahko učimo - vse matere: potrpežljivosti, brezpogojne ljubezni in spoznanj, da imajo otroci, ko se osamosvajajo, svojo pot. Lahko jim sledimo ali gremo naproti, ne smemo pa jih ovirati. Predvsem pa lahko zanje molimo. In to pomaga, njim in nam, mamam.