In vstal je ter šel k očetu. Lk 15,20

Četrta postna nedelja nam prinaša priliko, v kateri se zrcalijo naši najgloblji medsebojni odnosi.

V navidez preprosti zgodbi o izgubljenem sinu se skriva toliko naših razmerij: med očetom in sinom (med starši in otroki), med sinovoma (med otroki), med človekom in Bogom. Pa boste morda pomislili, da tu manjka odnos med materjo in otrokom. Kaj mislite, zakaj je Rembrandt na sliki Vrnitev izgubljenega sina očetu naslikal eno krepko, moško roko, drugo pa nežno, žensko? Obe objemata klečečega sina kakor oče in mati obenem €Ś

Ob teh medosebnih odnosih nam prilika razkriva celo paleto človeške psihe in notranjih bojev: željo po popolni svobodi, željo po materialnih dobrinah, iskanje užitkov, doživljanje padcev in odtujenost; pot vase in kesanje, ponižanje in opravičilo, priznanje €Ś In ljubosumnost, vzvišenost, sebičnost in še kaj, če pogledamo starejšega sina. Le kdo od nas lahko reče, da se v tej priliki ni našel! Ta drobna umetnina odslikava celo naše življenje.

Čeprav vedno govorimo o izgubljenem sinu, je zame veliko pomembnejša njegova vrnitev in Očetovo odpuščanje. Vrnitev srčnega miru, vrnitev v odnos z Očetom, saj v vsej priliki odseva skrivnost Božjega odpuščanja, veličina brezpogojne ljubezni.

Kako lahko človek sploh občuti to skrivnostno moč odpuščanja? Preprosto tako, kot jo je občutil izgubljeni sin: šel je vase, se odločil in šel k očetu ter se v vsej ponižnosti pokesal €Ś

Že za iskreno besedico Oprosti je potreben pogum, kaj šele za pot v spovednico €Ś Vendar je to edina pot: priznati sebi in izpovedati duhovniku z besedami, priznati svojo grešnost, se pokesati €“ in doživeti olajšanje, skrivnost odpuščanja €Ś Občutimo svobodo, ko da bi z ramen padlo težko breme €Ś

In kar je najpomembnejše: ponovno se počutimo ljubljeni Božji otroci.

Majda