Narava je tako urejena, da vsaka stvar obenem prejema in daje. V to dogajanje je vpet tudi človek.

Če bi kdo hotel samo prejemati in nič dajati, bi se sam izključil iz splošne zakonitosti. S tem bi se sam odločil za pogubo. Če bo kdo pogubljen, ne bo zato, ker ga je Bog zavrgel, ampak ker se je sam zavrgel z lastno nerodovitnostjo. Ker se je sam izločil iz celote. Ker ni ničesar dal.

Na prvi pogled zastrašujoče, v resnici pa osrečujoče besede današnjega bogoslužja so potrdilo, da je na pravi poti tisti, ki se trudi živeti za druge.

Ko živiš zase, se uničiš, ko živiš za druge, se uresničiš.

V tem je lepota in osupljivost življenja.

Sekira bo pela samo tam, kjer bo našla prazne veje.