"€ŚIn ta skala je bil Kristus!" 1 Kor 10,4b

Spreobrnjenje ali pogubljenje? Kaj bi izbrali oziroma kaj izbiramo s svojim življenjem? Že filozof eksistencializma Kirkegaard, ki se je ukvarjal z samim bistvom človeka, je rekel: Človek ima samo dve možnosti ob Kristusu; ali križ sprejme ali se ob križu pohujša!

Torej, kako ravnamo v vsakdanjem življenju ob zavedanju, da smo Božji otroci, da imamo usmiljenega Očeta in da je poslal svojega edinorojenega Sina na svet, da bi nas odrešil?

Bog se je razodel Mojzesu, ko ga je le-ta vprašal po imenu JAZ SEM, KI SEM. Skozi vsa leta razprave o tem imenu so vedno zanimive. Predvsem zato, ker izžareva dvojnost glagola biti, kar pa preprosto pomeni večnost, tako našega Očeta kot nas same. Bog se razodene in popelje ljudstvo iz suženjstva, kajti videl je njihovo stisko. Podari jim nov začetek.

Vendar se kaj hitro zgodi, da mu ljudstvo obrne hrbet in malikuje, pa ne samo ulite podobe, v današnjem času bi lahko rekli malikovanje hrane, televizije, vse to, kar nas dejansko odvrača od molitve in Boga. Ampak Bog vztraja. Je potrpežljiv in usmiljen. In tukaj je Jezus, ki nas opominja v Božji besedi, česa se naj izogibamo in varujemo. Obenem pa nas uči o svoji ljubezni, o svoji neskončni ljubezni, ki se za nas vsak dan daruje na oltarju in želi, da ga damo v svoje srce ter ga nikoli ne zapustimo.

Ker pa nas vedno znova mika prepovedan sadež, ki se mu vedno znova približamo ali ga celo utrgamo, je padec trd. Vendar to še ni problem, če pademo. Problem je v tem, če obležimo in se ne poberemo. V zavedanju tega, da imamo ljubečega Očeta, ki ima objem vedno pripravljen za nas in smo odrešeni, se moramo veseliti in ne nikoli obležati.

Tudi v tem postnem času se približajmo Jezusu in razmišljajmo ob njegovem križevem potu ter se utrdimo v hoji za njim, kajti on je vedno ta, ki zaobjema vero, upanje in ljubezen.

Mojca