Mnogi namreč živijo€Ś kot sovražniki Kristusovega križa. Flp 3,18

V zadnjem času vedno pogosteje opažamo in hkrati opozarjamo na (z)materializiran svet okoli nas. Danes je pomembno, da izgledamo dobro (da smo v formi), da nimamo maščobnih blazinic, gubic, sivih las, da smo lepo oblečeni, imamo dober avto, lepo stanovanje ali hišo, dobro službo €Ś To bi naj bil tudi naš življenjski cilj.

V tem svetu ni prostora in ne časa za starejše, bolne in onemogle. Kje so časi, ko so ljudje umirali v krogu domačih? Če kateri od starejših pripomni, kam gre ta svet, mu zapremo usta, češ, danes je tempo in način življenja drugačen, kot je bil v času njihove mladosti.

Pa je res? Razlika je predvsem v tem, da smo se danes bolj zaprli vase, manj se družimo med seboj, manj vemo o sosedih (ali pa sploh nočemo vedeti). Skratka, postali smo bolj brezosebni. O sosedu vemo, kakšen avto ima, o njegovih stiskah in težavah pa nimamo pojma, saj se skrbno držimo pravila: Vsak se naj briga zase! Ob tem tudi naše izražanje oz. življenje vere postaja vse bolj zasebna in skrita stvar.

Prav je, če hodiš k maši, da imaš vse zakramente, da pa bi molil ali se pokrižal npr. v restavraciji pred jedjo?! Koliko kristjanov se pokriža v javnosti? Obnašamo se, kot da se sramujemo križa, kljub temu, da ga je Jezus za nas povišal.

Kljub vsem Božjim obljubam še vedno ne zaupamo in nočemo verjeti, da smo Božji izvoljenci, njegovi otroci. Še vedno so nam zemeljske stvari v ospredju. Poskušajmo v tem postnem času odpreti svoja srca za Božjo besedo, saj nam danes Bog govori: Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!

Valerija