Za alkoholizem lahko rečemo, da je najbolj razširjena in hkrati najbolj uničujoča odvisnost v slovenskih družinah, ki se lahko pojavi pri vsakomur ne glede na spol, versko prepričanje, izobrazbo in starost.

Predvsem zaskrbljujoče je dejstvo, da po tovrstni omami posega vedno več mladih, ki se še ne zavedajo v polnosti posledic alkoholizma, temveč te na žalost pogostokrat spoznajo šele takrat, ko so že prisotni znaki odvisnosti.

Na splošno lahko rečemo, da govorimo o odvisnosti od alkohola takrat, kadar posameznik nima več kontrole nad količino popitega alkohola, kar pomeni da se ne more ustaviti ob enem kozarcu, temveč nadaljuje s popivanjem dokler se ne opijani. Prav tako k znakom odvisnosti uvrščamo potrebo po stalni prisotnosti alkohola. Pri vseh odvisnostih govorimo tako o telesni kot psihični odvisnosti.

O telesni odvisnosti govorimo takrat, ko se človekov organizem navadi na alkohol do te stopnje, da ne more več brez določene količine alkohola normalno funkcionirati pri vsakodnevnih opravilih. Se pravi, če zasvojeno telo ne dobi potrebne količine alkohola, se pojavi t.i. abstinenčna kriza, ki se lahko kaže v obliki povečanega znojenja, živčnosti, napetosti, tresenju rok, napetosti in v drugih telesnih znakih. Ob tem posameznik ne razmišlja ničesar drugega razen tega, kako bi prišel do želene količine alkohola ter se rešil tega neprijetnega telesnega občutka. Preprosto lahko rečemo, da gre pri telesni odvisnosti dobesedno za občutek, da zasvojena oseba ne bo preživela če ne bo dobila določene količine alkohola.

O psihološki ali duševni odvisnosti pa govorimo takrat, ko uživanje alkohola postane edino sredstvo oz. model za soočanje s stiskami, bolečinami in neprijetnimi občutki kot so osamljenost, žalost, strah, nepotrebnost in obup. Tako ponavadi alkoholiki rečejo: Ko nekaj spijem mi postane vsaj za tisti trenutek vseeno€Ś. Vendar kaj kmalu po obdobju opitosti pride tudi obdobje treznosti, kjer zopet z vso silo udari na plan vse tisto, čemur smo se izognili s pomočjo alkohola. Na ta način postajajo obdobja treznosti vedno krajša, kar počasi in skoraj zagotovo vodi v psihično in telesno odvisnost.

Če temu dodamo še vse vrste telesnih težav, ki se pojavijo ob prekomernem uživanju alkohola je vsa slika še bolj dramatična. Tako se lahko pojavijo poškodbe na jetrih, trebušni slinavki, srcu, koži, živčevju, želodcu in spolovilih, kar samo še dodatno potrjuje dejstvo, da je alkoholizem bolezen, saj lahko poškoduje praktično skoraj vse telesne organe.

Alkohol pa ni samo problem odvisnega, temveč je problem celotne družine, zaradi česar pogostokrat s strani strokovnjakov slišimo stavek: ko gre za problem odvisnosti, ne potrebuje zdravljenja le alkoholik, temveč celotna družina. Ko je nekdo v družini odvisen od alkohola, to zagotovo čutijo tudi ostali člani družine. Odvisnost postane glavna skrb družine, ki se velikokrat znajde v občutjih zanikanja, nemoči, strahu in sramu, ter se na žalost pogostokrat vda v usodo. Potrebno je poudariti, da je ponavadi v družini nekdo, ki nezavedno podpira odvisnost s tem, ko z dobrim namenom prevzame celotno skrb za njega. Tako npr. žena moža alkoholika zagovarja pred otroci, opravičuje neupravičeno odsotnost iz službenega mesta, mu vse pospravlja, ter opravlja vsa dela, ki jih je prej opravljal on. Žena nikakor ni odgovorna za njegovo pitje, temveč le pripomore k temu, da z odvisnostjo nadaljuje ter se mu ni potrebno soočiti s posledicami.

Tudi so otroci žrtve alkoholizma staršev, saj v sebi čutijo nemoč, strah, jezo in sram. Pred drugimi bodo poskušali na zelo pretkane načine problem skriti. Želeli si bodo, da ostali ne bi zvedeli za odvisnost, ne bodo vabili prijateljev na obisk, ker se bodo sramovali lastnega starša. Še bolj pa se vsa slika zapleta v primeru, kjer je odvisna oseba v stanju opitosti nasilna. Tako vsa družina dobesedno trepeta ter s strahom in grozo čaka kdaj bo alkoholik prišel domov. Saj se lahko zgodi, da velikokrat prav alkohol da dovoljenje za nasilje, obenem pa alkoholiku opravičilo, da ni vedel kaj je počel, ker je bil pod vplivom alkohola, kar seveda nikakor ni opravičilo.

Kako lahko pomagamo odvisni osebi?

Najprej si mora odvisni in njegovi družinski člani priznati, da gre za odvisnost. Ponavadi si predvsem alkoholik in včasih tudi družinski člani zatiskajo oči ter se zelo težko sprijaznijo z dejstvom, da gre za bolezen, ki jo je potrebno zdraviti. Eden izmed bistvenih razlogov za to je občutek sramu, da bodo takrat vsi izvedeli za to. Vendar se je do sedaj že v alkoholikovi družini nabralo toliko sramu, da bo zdravljenje le kaplja v morje v primerjavi s dosedanjim občutkom sramu.

Družinski člani morajo spoznati, da je za pitje alkohola izključno odgovorna odvisna oseba ter nihče drug, čeprav odvisni pogosto trdi ravno nasprotno. Seveda se posamezniku, ki prekomerno uživa alkohol, lahko ponudi možnost, da preneha s pitjem, vendar ko se te obljube za prenehanje vedno znova ponavljajo, je to znak oz. alarm, da so že prisotni znaki odvisnosti, kjer je potrebno zdravljenja (izguba kontrole). Šele ko je dosežena abstinenca in sposobnost v njej vztrajati, se posameznik počasi začne zavedati samega sebe in svojih doživljanj, čemur lahko sledi pogovor med družinski člani o neizrečenih stvareh, ki so se nabrala v času prisotnosti alkohola.

Vse to nam pove, da je odvisnost nekaj tako zelo močnega, da presega človeške zmogljivosti. Je tako močna sila, da človeka obvlada ter se le ta lahko z njo spopade le z odločno voljo in močno podporo. Potrebna je milost Vsemogočnega, milost odrešenja, ki prihaja preko križa in Kalvarije. Zato je tu še kako na mestu molitev ter z njo odpiranje prostora delovanju Njegovi milosti.