Zakaj se človek zahodne civilizacije, ki raste iz krščanskih korenin, vse prepogosto spogleduje z nekrščansko duhovnostjo?

Odgovor na to vprašanje gre iskati zlasti v dejstvu, da se že kristjani sami ne poslužujemo zakladov naše vere. V mislih imam zlasti molitev in post. Tako prvo kot drugo se nam kaj rado kaže kot mučilna tehnika, ki naj bi uničevala še zadnjo troho našega veselja in sproščenosti.

O tem, da temu ni tako, pričajo z radostjo obsijana obličja blaženih in svetnikov ter nenazadnje mrk v očeh večine naših sodobnikov in nas samih, ko naše življenje teče mimo Kristusa.

Molitev in post torej rabimo. Zlasti s slednjim vadimo svoj sluh za Božji nagovor. In manj ko se zanašamo na ustvarjeno, bolj rastemo v odprtosti do Stvarnika. S tem pa vedno bolj vraščamo v Tistega, ki nam daje življenje. Tako postajamo uresničeni, srečni ljudje.

Zato je pomembno, da pomislimo, čemu se nam je v tem obdobju našega življenja potrebno odpovedati. Ne zato, da bi imeli manj, temveč da bi imeli več. Da bi imeli življenje in to v izobilju.