je na severni steni prezbiterija.

Evharistija je velikonočna skrivnost; je zakramentalno ponavzočevanje Jezusove smrti in vstajenja. Vse njegovo življenje in delovanje je povzeto v tem zakramentu. Jezus združuje v svoji osebi tako staro kot novo zavezo.

Njegovo darovanje samega sebe pa se dotika živega središča Izraelove vere, kar pa je najbolj razvidno iz njegovih besed postavitve evharistije:

vzemite in jejte, to je moje telo, ki se daje za vas.

vzemite in pijte, to je kelih moje krvi, ki se preliva za mnoge

Ko kristjani uživamo evharistični kruh, v katerem je navzoč poveličani Kristus, ko gremo k obhajilu, postanemo res eno telo, in sicer Kristusovo telo, ne neko telo poleg Kristusa.

Gre za bratsko občestvo, ki ima svoj izvor v delovanju Svetega Duha. Sv. Duh je tisti, ki združuje vse udeležence evharistične daritve v eno; spremeni in posveti tudi evharistične darove. Epikleza (klicanje svetega Duha) je notranja duša evharistije - brez Sv. Duha, bi bilo bogoslužje zgolj zunanje ali vsaj zgolj človeško početje.

Očestveno obhajanje evharistije bi nas moralo tako prevzeti, da bi začutili željo po vedno globlji povezanosti z Bogom in med seboj.

Evharistija je znamenje edinosti in vez ljubezni. Vsaka needinost in razdeljenost nasprotuje bistvu evharistije.

Evharistija uresničuje tako občestvo z Bogom, kot tudi med ljudmi, seveda v povezanosti z Bogom, zato je na poseben način zakrament krščanskega bratstva.

Zunanje znamenje evharistije je občestveni obed. Ob kristjanih, ki so zbrani pri obhajanju evharistije, bi morali drugi ljudje zaslutiti, kaj je bistvo Cerkve: občestvo verujočih.

Obhajanje evharistije vedno vključuje tri sestavine: oznanjevanje, občestvo in služenje in zbiranje ob Gospodovi mizi vedno terja dejavno ljubezen do bližnjega, to tudi zahteva zaključitev evharističnega zbora z naročilom poslanstva v svet: pojdite poslani ste v svet, da tam nadaljujete mašno daritev. Prav zato je potrebno, da se kristjani bližamo k skrivnosti evharistije s svetim spoštovanjem.