Upodobitev svete nazareške Družine na našem stropu. To in njej podobne upodobitve svete Družine imenujemo "Smrt svetega Jožefa".

"Smrt svetega Jožefa" nas vabi, da misli na smrt ne bi odrivali, niti misli na smrt naših dragih in tudi ne misli na svojo lastno smrt. Da se smrti ne bi bali, ampak jo sprejeli kot sestavni del našega življenja, z njo računali in se nanjo trezno, odgovorno in res krščansko pripravljali in pripravili.

Svetopisemska misel pravi: "Misel na smrt je začetek modrosti!"

V svetopisemski modrostni knjigi beremo: "Pomisli na poslednje reči in jenjaj sovražiti, na trohnobo in smrt in se drži zapovedi." (Sir 28,6)

V isti knjigi tudi najdemo naslednjo, danes tolikokrat doživeto resnico: "O smrt, kako bridka je misel nate za človeka, ki v miru uživa svoje imetje, za moža, ki je brez skrbi in mu v vsem dobro gre in ki je toliko pri moči, da lahko uživa hrano!" Sir 41,1

Sveti Pavel pa nekje vzklika: "Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?" (1 Kor 15,55)

In če drži resnica, da je bolj ali manj vsa krščanska upodabljajoča umetnost neke vrste "biblia pauperum" (Sveto pismo ubogih - tistih, ki niso mogli ali pa niso znali brati), smo lahko prepričani, da nam ta freska oznanja tudi te svetopisemske verze.

Jezusu in Mariji, da bi bila z nami in ob nas, ko se bo nam izteklo življenje na tem svetu - podobno torej, kot sta tu naslikana ob Jožefovi smrtni postelji in umirajočem Jožefu;

svetemu Jožefu - ki je zavetnik za srečno zadnjo uro.

Za nekatere bi naj to menda bila - po njihovem pripovedovanju "hitra smrt" - torej nenadna, po možnosti neboleča smrt (možganska kap, avtomobilska nesreča, skratka to, da pred smrtjo ne bi bolj ali manj dolgo trpeli), za druge menda smrt, ki se je ne bi niti zavedali (smrt v spanju, v komi???), za tretje evtanazija...

Krščanski odgovor na to vprašanje pa nam daje prav ta freska: milost srečne zadnje ure je v tem, da sta takrat ob tebi Jezus in Marija, da v stanju spravljenosti in prijateljstva z Bogom in ljudmi odideš s tega sveta.

Ko gledam to fresko, velikokrat nehote ponovim vzdihljaje, ki smo jih pri nas doma vsak večer vpletali v našo skupno družinsko večerno molitev:

Jezus, Marija, Jožef - vam podarim svoje srce in svojo dušo!

Jezus, Marija, Jožef - stojte mi ob strani v zadnjem boju!

Jezus, Marija, Jožef - naj združen z vami mirno izdihnem svojo dušo! Amen.

Smrti svetega Jožefa se v bogoslužju posebej ne spominjamo. Se pa spominjamo sv. Jožefa vsaj trikrat v cerkvenem letu:

19. marca, ko obhajamo praznik sv. Jožefa, moža Device Marije

1. maja, ko obhajamo praznik sv. Jožefa Delavca

na nedeljo po Božiču, to je na nedeljo oz. praznik svete družine, ko stopa pred nas sv. Jožef predvsem kot skrbni Jezusov varuh in njegov krušni oče, kot član svete nazareške družine.