Na freski sta upodobljena sv. Joahim in sv. Ana, starša Device Marije (torej jezusova stara starša) in seveda njuna hčerka Marija - Jezusova mati, tu še kot deklica. Na njihovo svetost opominja avreola okoli njihovih glav.

Na freski sta upodobljena tudi zakonca, mladi mož in žena, ki še nista sveta - sta pa k temu povabljena...

Freska torej vabi vse, ki jo opazujemo, predvsem pa mlade zakonske može in žene, da bi se radi zazirali tudi v to sveto družino in v njenih članih iskali navdih, vzor in priprošnjo za osebno zorenje v svetosti.

Na priprošnjo sv. Joahima in sv. Ane lahko Boga prosimo tudi takole:

Nebeški Oče, blagoslavljaj vso Cerkev in ji nakloni mnogo dobrih staršev,

ki bodo po zgledu svetega Joahima in svete Ane krščansko vzgajali svoje otroke.

Razsvetljuj vse mlade, da se bodo dobro pripravili na družinsko življenje in

po poroki vztrajali v zakonski zvestobi do smrti.

Utrdi s posebno milostjo družinsko življenje pri vseh narodih,

da bodo vsi napredovali v resnični omiki. Amen.

Prof. dr. Marko Rupnik:

Podobo objema med sv. Joahimom in sv. Ano najdemo na bizantinskih ikonah. Rajskemu človeku je Bog zaupal življenje in v Božji volji je bilo, da se življenje množi in razrašča. Greh pa je človeka zastrupil s smrtjo, tako da ni bil več sposoben posredovati življenja. Človek je ostal razklan in sprt. Sveti Janez Zlatousti pravi, da je Bog ustvaril človeka kot moža in ženo, zato da bi se to, kar je po naravi ločeno, v ljubezni združilo v eno. V zgodovini odrešenja sta prav sv. Joahim in Ana tisto prostorje, kjer se je človeštvo tako očistilo svoje samovoljne želje po življenju, da je lahko posegel Bog in uresničil svojo ljubezen. Človek je doživljal jalovost in nemoč, medtem ko se po zakonu sv. Joahima in Ane razodene devištvo. Njuna hči je namreč Devica Marija, Božja Mati. Jalovost, nerodovitnost je razglasitev nekakšne človeške nemoči in kapitulacije pred življenjem, medtem ko je devištvo razglasitev človekove ljubezni do življenja: ko človek prizna svojo resnico in prizna Boga v njegovi resnici; ko prizna, da ni on vir življenja in se zato umakne ter da prednost Gospodu, ki je Življenje. Zgodi se paradoks: človek se umika in priznava, da ni prvi, in s tem daje prostor Bogu; Bog pa se v njem tako razodene in udomači, da ta človek tudi sam zasije in zablesti, ovenčan z življenjem. Življenje torej ni omejeno samo na fizično življenje, se pravi samo na potomstvo, ampak pomeni Božjo ljubezen, ki človeka namaka, ki pronica skozenj in ga iztrga smrti za večnost. Kajti - kot pravi sveti Pavel - ljubezen nikoli ne mine, ostane (Prim 1 Kor 13,8). Biti zajeti od ljubezni pomeni biti odrešeni, odrešenje pa se pozna v tem, da je človek sposoben ljubiti. Odrešenje se torej v človekovem svetu uresničuje v premagovanju ločenosti, se pravi v uresničitvi edinosti in poenotenosti. V vsej bizantinski ikonografiji je objem pridržan samo ljubezni med sv. Joahimom in sv. Ano, in to prav zaradi tega, ker se je preko te ljubezni rodila Božja Mati, po kateri je stopil v svet Odrešenik vsega človeštva. Zato je ob njiju z zlatom na zlatu napisana prošnja za naše može in žene. Če je zakonska ljubezen tista, ki jo je Gospod izbral za prostorje, v katerem je stopil na svet in se razodel kot Odrešenik, potemtakem naj sv. Joahim in Ana prosita, da bi tudi naše družine bile prostorje odrešenja.

Vir: http://www.centroaletti.com/slo/opere/slovenia/26.htm

Obvezni god s. Joahima in Ane obhajamo 26. julija.

Kot par sta zavetnika krščanskih staršev in priprošnjika za srečno družinsko življenje

Sv. Joahim je zavetnik zakonskih mož in mizarjev.

Sv. Ana je širom po svetu za Marijo verjetno najbolj priljubljena in češčena žena.

Je zavetnica za matere, vdove in nerodovitne žene, priprošnjica za srečno poroko in srečen zakon, je priprošnjica delavk, rudarjev, gospodinj, strugarjev, zlatarjev, krojačev, rezbarjev, mlinarjev, brodarjev, vrvarjev, pletilcev nogavic, tkalcev. žene se ji posebej priporočajo za blagoslov otrok in za srečen porod. pri nas je tudi zavetnica za srečnjo zadnjo uro, zato so ji posvečene mnoge pokopališke cerkve in kapele.