Preskoči na vsebino


Freska Pieta

"Upodobitev "PietĂĄ", to pomeni "sočutna" je svojevrsten test vsakega umetnika, ki je kdaj skušal upodobiti Božjo Mater z mrtvim Sinom, Božjim Sinom in njenim, Marijinim sinom Jezusom v naročju. Z upodobitvijo tega motiva sočutne in žalujoče Marije je zaslovel Michelangelo, saj je kip PietĂĄ izdelal tako dobro, da se mu na naslednja dela ni bilo več potrebno podpisovati... Po upodobitvi tega motiva je postal slaven in prepoznaven..."

Tako ali vsaj podobno nam je ob ogledu kipa Micheangelove PietĂĄ v baziliki sv. Petra v Rimu pripovedoval naš profesor za umetnost, nekdanji hoški duhovni pomočnik, že pokojni prof. Rafko Vodeb.

Naše freske PietĂĄ seveda ni izdelal Michelangelo. Podobno kot vsaka "pieta" pa nas tudi naša vabi k sočutju:

k sočutju z Jezusom, k sočutju z njim, s katerim je Marija tako globoko sočutila, k sočutju z njim, ki ga je ljubezen do nas ljudi pripeljala na svet in na križ;

k sočutju z Marijo, k sočutju z njo, ki je bolj kot kdorkoli sočustvovala in sočutila, sodoživljala, sotrpela in soljubila z našim Odrešenikom;

pa tudi k sočutju z ljudmi, ki trpijo in so žalostni, z ljudmi, ki izgubljajo svoje drage in za njimi žalujejo, z ljudmi, ki so se tako ali drugače znašli v podobnem položaju, kot ga upodablja PietĂĄ, z ljudmi, ki jim je v njihovem naročju (ali pa srcu) umrlo njihovo upanje in ljubezen...

Je tudi ta freska "biblia pauperum"? Seveda je. Že zgolj s svojim imenom, ki nas vabi in kliče k sočutju - k eni izmed temeljnih občečloveških in krščanskih kreposti.

Da je bilo sočutje že od nekdaj krepost, vemo namreč tudi iz Svetega pisma.

Že Sveto pismo stare zaveze opisuje Boga kot sočutnega. V 5 Mz 32,36 beremo: "GOSPOD bo svojemu ljudstvu prisodil pravico, s svojimi služabniki bo imel sočutje."

Tudi psalmist pozna sočutnega Boga: "Sočutje bo imel do slabotnega in ubogega, odrešil bo duše ubogih." (Ps 72,13) Zakaj GOSPOD bo sodil svoje ljudstvo, nad svojimi služabniki bo imel sočutje (Ps 135,14).

Enega najbolj ganljivih opisov Božjega sočutja z njegovim ljudstvom (in nasploh s človekom) najdemo pri preroku Ozeju: "Kako bi te mogel dati drugemu, EfrĂĄjim, kako bi te mogel izročiti drugemu, Izrael! Kako bi te mogel dati kakor Admo, te izročiti kakor CebojĂm! Moje srce se obrača v meni, moje sočutje prekipeva" (Oz 11, 8).

Ni pa sočutje samo lastnost Boga, je tudi ena izmed človekovih potreb.

Trpeči Job prosi prijatelje za sočutje: "Poslušajte, kaj razodevajo moje besede, v tem naj bo vaše sočutje" (Job 21,2); po spominu na srečno preteklost in v žalovanju v bridki sedanjosti pa navaja svoje sočutje kot znamenje in dokaz svoje pravičnosti pred Bogom:"Mar nisem jokal pred tistim, ki je imel težak dan, ali moja duša ni žalovala pred ubožcem" (Job 30,25).

Po modrem Sirahu pa Bog sočutje človeku takorekoč veleva: "Ne obračaj se proč od jokajočih, med žalujočimi žaluj" (Sir 7,34).

In kaj nam o sočutju pravi Nova zaveza?

Evangelist Matej Jezusovo sočutje opiše takole: "Jezus je obhodil vsa mesta in vasi. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsako bolezen in vsako slabost" (Mt 9,35).

V Mt 14,14 pa beremo: "Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike." Iz sobesedila odlomka je razvidno, da Matej tako ne označuje le Jezusovega sočutja z lačnimi, ampak njegovo mesijansko usmiljenje, ki ga je čutil do ljudi, potrebnih odrešenja.

Jezusovo priliko o usmiljenem in sočutnem Samarijanu najbrž vsi poznamo. In tudi to najbrž vemo, da je Jezus priliko zaključil z besedami: "Pojdi in tudi ti tako delaj!" (prim. Lk 10, 25-37)

Apostol Pavel navaja sočutje, dobesedno sočutenje kot enega izmed znakov in dokazov edinosti Kristusovega skrivnostnega telesa - Cerkve: "Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim veselijo vsi. Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase del telesa " (1 Kor 12,26-27).

Isti apostol navaja sočutje tudi med temeljnimi krščanskimi pravili: "Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo" (Rim 12,15).

Apostol Jakob: " Glejte, blagrujemo tiste, ki so bili stanovitni. Slišali ste o Jobovi stanovitnosti in videli ste Gospodov konec - da je Gospod zelo sočuten in usmiljen" (Jak 5,11).

Apostol Peter, prvi papež, pa vzpodbuja naslovnike svojega pisma in vse nas: "Končno, bodite vsi složni, sočutni, ljubite brate, bodite usmiljeni in ponižni" (1 Pt 3,8).

Lokacija:
Print Friendly and PDF