Veselje ob darovanju je večje od življenja. Resnično reven je samo tisti, ki tega nikoli ne okusi.

Nekoč je v majhni hiši na robu vasi živela srečna in mirna družina. Bili so precej revni. Nekega dne so bili vsi člani družine zbrani pri večerji, ko je potrkalo pri vratih. Oče je šel odpret.

Na vratih je stal starec v razcapanih oblačilih, z raztrganimi hlačami in brez gumbov. Nosil je košaro polno zelenjave. Družino je vprašal, če bi kupili nekaj zelenjave. Takoj so nekaj kupili, saj so se ga hoteli čip prej znebiti.

Sčasoma pa so se starec in družina spoprijateljili. Vsak teden je stari mož družini prinesel zelenjavo. Odkrili so, da ima sivo mreno na očeh in da je skoraj slep. Bil pa je tako prijazen, da so vedno komaj čakali njegovega obiska in so zelo cenili njegovo družbo.

Nekega dne, ko je prinesel zelenjavo, je starec rekel: Včeraj sem prejel veliko darilo! Pred hišo sem našel košaro z oblačili, ki jo je nekdo pustil zame.

Ker so vedeli, da je oblačila zelo potreboval, so rekli: Čudovito!

Slepi starec pa je rekel: Še bolj čudovito pa je, da sem našel družino, ki je ta oblačila zares potrebovala.