Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva€Ś Lk 6, 17

Toliko truda in svojih talentov smo vložili v pravkar končano delo in s ponosom čakali na zasluženo pohvalo, ki pa je nismo dobili.

Še isti dan smo morda mi pozabili pohvaliti nekoga, ki nam že več dni zapored dela manjšo uslugo. Občutek hvaležnosti, ki smo ga ob izkazani požrtvovalnosti čutili prvi dan, se je že nekam potuhnil, pa temu ne polagamo posebne pozornosti. Bolj se ukvarjamo s tihim upanjem, da nam bo to uslugo naredil tudi jutri€Ś

Zase lahko rečem, da sem hvaležna Bogu, ker sem se že večkrat znašla v obeh opisanih situacijah. Večkrat zato, ker sem morala dozoreti, da sem prišla do tega spoznanja €“ biti hvaležna tistemu, ki me na primeren način opozori na moje napake. Če bi doživela samo razočaranje ob nedočakani pohvali, ne bi bila sposobna razumeti, kako hitro sem lahko prav jaz tista, ki povzročim bolečino drugemu. Pa tega ne naredim namerno, pravzaprav tega sploh ne želim narediti. Torej tudi meni povzročena bolečina najbrž ni narejena namerno.

Ko sem brala današnji Evangelij, me je ob zgoraj napisanem stavku prevzela močna želja biti sestavni del te velike množice ob Jezusu, ga videti, slišati v živo, se ga dotakniti. Zaželela sem si, da bi me v tej množici opazil, da bi me poklical po imenu, da bi se me On dotaknil.

V tistem trenutku sem bolj kot kdajkoli poprej začutila, da je bila to dolga leta Jezusova želja. Da me je potrpežljivo čakal, se me večkrat dotaknil, me klical po imenu vse dotlej, dokler se nisem odzvala njegovemu klicu. Začutila sem, da je On prvi želel, da SEM sestavni del te velike množice njegovih učencev in ljudstva.

Hvaležna sem mu, da ni obupal.

Milena