Ženi, ki jo je veselilo, da je obrekovala druge ljudi, je spovednik, moder mož, dal nenavadno pokoro: Gospa, pojdite domov, razparajte vzglavnik in raztresite perje po cesti! Potem se vrnite!

Ko je žena spet prišla k spovedniku, ji je ta rekel: Sedaj pa pojdite in zberite vse perje, ki ste ga prej raztresli!

Žena se je branila: Toda, to ni mogoče, gospod. Veter ga je raznesel na vse strani.

Spovednik ji je odvrnil: Ravno tako kot vaše hudobne besede o drugih ljudeh.

K istemu možu sta prišli dve drugi ženski. Ena od njiju je veljala za veliko grešnico in je to tudi priznala, druga pa je bila sama s seboj zadovoljna, ker ji vest ni očitala nobenega velikega greha. Prva je modremu možu med solzami priznala svoj greh, ki ji ne da miru, druga pa je rekla, da ni naredila kakšnih posebnih grehov.

Modrec je rekel prvi: Pojdi in prinesi tako velik kamen, da ga boš komaj nosila! Drugi je naročil: Prinesi mi toliko drobnih kamnov, kolikor moreš. Med njimi ne sme biti nobenega velikega!

Obe ženski sta spolnili naročilo. Mož je nekaj časa opazoval kamne, nato pa rekel: Vsaka naj vzame tisto, kar je prinesla in vrne kamenje na isto mesto, kjer ga je vzela. Ko to storita, se vrnita!

Prva je brez težav našla prostor, kjer je pobrala kamen in ga položila tja, kamor je sodil. Druga se ni in ni mogla spomniti, kje je vzela ta ali oni kamen. Ne da bi spolnila naročilo, se je vrnila k modremu možu.

Vidita, tako je z grehi, je rekel modrec. Ti si lahko svoj kamen dala na mesto, kjer je bil, ker si vedela, kje si ga vzela. Ti pa tega nisi mogla narediti, ker nisi več vedela, kje si kamne pobrala. Tako je tudi z vajinimi grehi. Ti veš, kaj si zagrešila. Tvoja vest ti ni dala miru, dokler se nisi ponižala ter greh priznala in se tako znebila krivde. Ti pa si delala male grehe, ki se jih več ne spominjaš in jih zato ne moreš obžalovati. Navadila si se na življenje v grehu in obsojaš grehe drugih, sama pa se vedno bolj vanje pogrezaš.