Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sodil kakor otrok. 1Kor 12,11

Prvo pismo Korinčanom marsikomu predstavlja simbol za hvalospev Ljubezni, ki je tudi meni eden najlepših odlomkov Svetega pisma. Pa vendar ne bi govorila o tej danes prevečkrat omenjeni temi.

Prevečkrat zato, ker ostajamo samo še pri besedah€Ś Tako zlahka pač delimo mnenja o takšni in drugačni ljubezni, prehitro in velikokrat nepremišljeno uspemo izpovedati ljubezen, ne da bi se pri tem zavedali, kaj to sploh pomeni, kakšne vrste dejanja bi to moralo potegniti za sabo€Ś A teh potem kar ni in ni! Ne, nisem pristaš tabujev, sem pa za odgovorno obnašanje na vseh nivojih.

Približajmo pa se končno temi zgornjega naslova! Zakaj bi želeli dati slovo temu, kar je otroškega, če pa je bilo takrat najlepše? Nobene odgovornosti, nobenih zaposlitev, nalog, obveznosti, ničesar, kar bi me omejevalo. A ni to lepo?! Zakaj bi želela dati slovo temu, kar je študentskega? Živiš pri starših, ki likajo, perejo, kuhajo, nimaš nobenih stroškov, skrbiš samo zase, za svoje hobije; zakaj se kakorkoli vezati, zakaj razmišljati o svoji družini €Ś

Pa vendar, če že nič drugega, to preprosto ni prav! Vsako obdobje v našem življenju od nas zahteva določene korake in odločitve. Vsakemu se zgodi, da za nekaj časa obtiči v zametu, ki mu trenutno še ni kos, a do odločitve in s tem do koraka naprej prej ali slej mora priti, saj le tako zares živimo.

Ker pa ni vedno lahko, ne smemo pozabiti na tisto ljubezen, ki je potrpežljiva, dobrotljiva, ki se ne napihuje, ne misli hudega €Ś torej na tisto ta pravo, nesebično, vseobsegajočo Ljubezen. Ker pomaga, ker je Bog Ljubezen; ker nam za zdaj ostanejo samo vera, upanje in ljubezen.

Julijana