V soboto, 2. septembra 2006, smo hoški župljani poromali na Svete Višarije. To je najvišje ležeča slovenska božja pot (1766m), ki leži na tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Italijo. To je kraj srečevanja treh evropskih narodov, ki jih višarska Mati Božja kliče k bratstvu in mirnemu sožitju. Odkar smo Slovenci del združene Evrope, je to še toliko bolj aktualno.

Z avtobusom smo se odpeljali po Dravski dolini, na Viču pri Dravogradu prestopili avstrijsko mejo ter se kmalu potem ustavili na obvezni jutranji kavici. Vožnja ob Vrbskem jezeru, s pogledom na Karavanke, je bila zares slikovita. Med potjo smo se z molitvijo in pesmijo duhovno pripravljali na srečanje z višarsko Marijo. Pri Trbižu smo prečkali italijansko mejo in se nato iz Žabnic (župnija, v katero spadajo Sv. Višarije) z gondolami odpeljali na vrh. Vreme je bilo čudovito, razgled nepopisno lep: Mangart in Jalovec na slovenski strani, avstrijske in italijanske Alpe vse naokrog€Ś Nebeško lepo!

Ob 11-ih smo se udeležili maše v treh jezikih, ki jo je vodil nadškof iz Konga (presenečenje!) ob somaševanju več duhovnikov (tudi našega g. nadžupnika). Pri maši sta sodelovala tudi naša bogoslovca Robi in Dejan ter mariborski bogoslovec Jože iz Tinja, ki je deset dni pomagal v tem svetišču.

Popoldan smo se odpeljali proti Kranjski Gori, Jesenicam €Ś in se na poti domov ustavili še na Brezjah. Pot domov je v prijetnem vzdušju minila vse prehitro€Ś Hvala Bogu in Mariji za ta čudoviti dan!

Marjana