"Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli." Mt 5,7

Včeraj smo obhajali svečnico, danes je god sv. Blaža, v sredo pa že pepelnica, s katero začnemo postni čas. Dnevi kar drvijo mimo nas... Kljub temu pa je potrebno, da si vzamemo čas in prisluhnemo, kaj nam Jezus govori po Svetem pismu.

V današnjem evangeliju se devetkrat ponovi beseda BLAGOR. V Stari zavezi je blagor preprosto čestitka nekomu, v Jezusovih besedah pa dobi presežen pomen. Gregor iz Nise pravi, da je blaženost "neizrekljivo in nedoumljivo dobro, ... neprestana radost, večna sreča, o kateri lahko izrečemo vse, kar moremo, a nismo o njej povedali nič vrednega". Jezus blagruje uboge v duhu, torej tiste, ki se zavedajo svoje popolne odvisnosti od Boga. Blagruje tudi krotke, ponižne v srcu, tiste, ki delajo za mir...

Mene najbolj nagovarja z "Blagor usmiljenim", saj se mi zdi, da dandanes postajamo kar nekako otopeli in neusmiljeni. Sicer še imemo čut za dobrodelnost, vendar največkrat se ljudi v stiski "rešimo" s tem, da jim damo denar, za kakšno drugo pomoč, ki jo ponavadi bolj potrebujejo, pa si ne vzamemo časa, npr. preprost pogovor, kakšen nasvet, vzpodbuda ipd. Saj veste, kaj nam govori ap. Pavel: "In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, ... ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi." (1Kor 13,3)

Torej, Jezus nas uči, kakšni moramo biti, če hočemo nekoč doseči "blaženost". Velikokrat smo tako polni sami sebe, mislimo, da vse najbolje vemo in delamo, ko pa se poglobimo v Jezusove besede, vidimo, kje smo v resnici (za sebe lahko rečem, da sem še vedno zelo daleč od teh, ki jih Jezus blagruje). Kljub temu moramo vedno znova, ko pademo v greh, zaupati v Jezusa in njegovo usmiljenje, da nas ima kljub temu rad in nam zato vedno znova ponuja svojo roko.

Valerija