Nobenega dvoma ni, da je Kristus, ustanovitelj Cerkve, hotel, da bi bila Cerkev kot nositeljica odrešenja ena in edina v vseh časih.

Prav edinost je najbolj trden temelj za njeno rast v svetosti, vesoljnosti in apostolstvu.

Člani cerkve, ki je Kristusovo skrivnostno telo, pa so bili vselej grešni ljudje, in prav ta grešnost je krhala edinost kristjanov, zlasti v petem, enajstem in šestnajstem stoletju.

V Cerkvi pa je vselej obstajala tudi zavest, da je treba edinost skupaj s Kristusom nenehoma obnavljati in utrjevati.

Prava ekumenska zavest mora prevetriti naše misli in besede in nas privesti k iskreni medsebojni ljubezni v dejanjih. Znati moramo odpuščati in drug z drugim potrpeti. Spoštovati moramo upravičene različnosti krajevnih Cerkva, človeških značajev, narodnih kultur in samobitnosti, hkrati pa zidati edinost v temeljnih zahtevah nauka, bogoslužja in zunanje ureditve Cerkve.

To je težka naloga. Uresničevati jo bomo mogli le, če se bomo vsi nenehoma vračali k evangeliju in ga živeli, obenem pa zaupno molili za Božjo pomoč in blagoslov. Končno je vse, kar smo in imamo, posebej pa Cerkev, dar dobrotnega in modrega troedinega Boga, ki mu je ime Ljubezen in je Vir in Vzor Edinosti.

Ekumenska zavest naj nas vse prežema in nas spodbuja k molitvi in delu za edinost. Vedno, posebej pa v tednu, ki je pred nami...