Veliki cilj izobraževanja ni vednost, marveč delovanje! To misel angleškega filozofa Herberta Spencerja sem v petek prebral in ste jo najbrž tudi nekateri med vami prebrali kot preblisk v petkovem Večeru.

Veliki cilj izobraževanja ni vednost, marveč delovanje! O, ko bi nam to bilo res vsem jasno. Potem bi bilo vsem jasno, da otroci ne hodijo v šolo zgolj zato, da bi nekaj zvedeli in vedeli, ampak predvsem zato, da bi znali v življenju prav in dobro delati, delovati in ustrezno ravnati. Pa ne le otroci. Tudi odrasli se €“ hočeš ali nočeš €“ kar naprej izobražujemo - da bi znali delati in delovati...

Ta misel me je ponovno obšla, ko sem imel v petek verouk v Reki in sem se z otroki pogovarjal o tem, kako so letos praznovali Božič. Vse sorte so mi povedali, a najbolj me je pretreslo in naravnost prizadelo to, da so le nekateri bili za Božič pri maši. Pravzaprav je bila pri mašah na Božič €“ praznik Jezusovega rojstva, torej na drugi največji krščanski praznik, ko smo imeli v župniji kar 6.sv.maš €“ le manjšina otrok, ki sicer hodijo k verouku.

Konkretno iz razredov, kjer smo se to pogovarjali: iz 4.razreda €“ torej iz razreda zadnjih prvoobhajancev od osmih veroučencev le dva; iz petega razreda pa od 14 le 6. Nehote se mi je porodilo vprašanje, ki sem ga zastavil tudi otrokom: kakšen smisel ima, da imamo verouk, da se učimo o Jezusu in krščanskem življenju in praznovanju, če pa potem tako ne ravnamo in tako ne živimo; če niti največjih praznikov kot kristjani ne obhajamo in praznujemo? Kakšen cilj in smisel ima naše veroučno zbiranje in izobraževanje €“ če tolikih ne vodi h krščanskemu delovanju?

In kakšen cilj imajo pred očmi starši, ki sicer otroka vpišejo k verouku, ne pridejo pa z njim k maši? Niti za največje krščanske praznike ne... Ne vem... Vem pa, da je s tako pojmovano in živeto versko vzgojo in s takšno versko prakso nekaj hudo, hudo narobe. In da v ozadju vsega tega tiči najbolj usodno pomanjkanje naših dni €“ pomanjkanje vere in pomanjkanje ljubezni do Boga in ljudi.

V smislu prebliska iz Večera: to jasno kaže, da mnogim ni jasno, da je cilj izobraževanja (tudi verskega) delovanje €“ in ne zgolj vednost. Če pa to morda le vedo, očitno v skladu s to vednostjo (še) ne ravnajo...

Danes obhajamo nedeljo Jezusovega krsta. S krstom je Jezus stopil iz anonimnosti Nazareta in začel javno delovati. Ob poslušanju evangelija o Jezusovem krstu se najbrž nehote spomnimo tudi tega, do smo nekoč nekje bili tudi mi krščeni. Pa se danes skušajmo spomniti tudi priložnosti ali dne, ko smo začeli mi sami kot kristjani delovati. Če že ne javno, pa vsaj osebno? Kdaj ste se torej prvič ovedeli, da ste kristjani? In ste v skladu s to vednostjo tudi nekaj zavestno storili, kot ravnajo kristjani? Ne ker ste tako moral storiti, ker sta tako rekla mama, ata, babica, dedek ali župnik €“ ampak sami iz sebe, ker ste v globini svojega srca in duha zaslutili, začutili in spoznali: Tudi jaz sem Božji otrok, tudi jaz sem kristjan €“ tudi jaz sem poklican, da kot kristjan razmišljam, govorim in ravnam!?

Morda je bilo to, ko ste se prvič sami odločili, da boste nekaj ali za nekoga kaj zmolili? Da boste tudi vi šli k sv. maši, pa čeprav drugi ne gredo? Ko ste morda sami vzeli v roke Sv. pismo in kaj iz njega prebrali? Morda, ko ste se prvič odločili, da tudi vi kupite ali pa naročite kakšno versko knjigo, časopis, revijo? Ko ste se v sebi odločali in odločili, da nekomu odpustite? Ko ste se v sebi borili z neprimernimi, hudobnimi ali nečistimi mislimi €“ in vam je postalo jasno: ni prav, da bi tako mislil ali storil, saj sem vendar Božji otrok.

Morda je to bilo ob odločitvi, da se tudi vi cerkveno poročite? Da tudi vi svojega otroka krstite, vpišete k verouku? Morda, ko ste se odločali, ali bi šli ali ne z otrokom, možem ali ženo k maši, se morda udeležili kakšnega romanja, duhovnih vaj ali predavanja z versko vsebino?

Morda se je to zgodilo, ko ste se s kom pogovarjali, in vam je postalo kristalno jasno, da ste tam kjer ste, dolžni zagovarjati to, kar uči Jezus, evangelij, cerkev? Ali pa ob trpki izkušnji izgube vam ljubljene osebe? Ali pa morda, ko ste ga v življenju pošteno polomili, in se vam je oglasila vest in vam je postalo jasno: Božji otroci tako ne ravnajo! Ali pa morda, ko ste opravili dobro spoved €“ in ste v srcu zares sklenili in poprosili: Jezus, nikoli več ne bom storil česa takšnega €“ pomagaj mi s svojim Svetim Duhom in s svojo milostjo. Vse to €“ pa še marsikaj €“ glejte, so priložnosti, da zaživimo iz milosti svetega krsta, da zares zaživimo kot kristjani in Božji otroci, da damo priložnost Svetemu Duhu, ki v nas živi, da on prevzame krmilo našega življenja.

Ali povedano drugače: vse to, pa še marsikaj, so lepe priložnosti, da na Božjo ljubezen osebno odgovorim s svojo ljubeznijo. To pomeni biti krščen €“ ne le z vodo €“ ampak s Svetim duhom. To pomeni biti krščen z ognjem, z ognjem ljubezni.

Ali pa je morda med nami kdo, ki se vse do danes še osebno in zavestno ni odločil, da bo kot kristjan tudi živel? Se še ni osebno odločil, da bi iz milosti krsta, torej kot božji otrok tudi zavestno živel in deloval? Če kdo tega res zavestno še ni storil, ima tudi danes priložnost za to. To je namreč temeljna odločitev življenja...Seveda pa imamo enako možnost tudi vsi tisti, ki smo to osebno odločitev v življenju že večkrat storili in jo morda že neštetokrat zavestno tudi ponovili. Obnovimo in ponovimo jo tudi danes. Jezusa pa, v vsej preprostosti iskreno prosimo: Gospod, ti si po krstu začel javno delovati. Prosim te, pomagaj tudi meni in vsem nam, ki smo bili krščeni, ki se imenujemo in smo kristjani, da bomo kot kristjani tudi živeli in ravnali: v intimnosti naše notranjosti, v skritosti in varnosti naših domov, pa tudi na prepihu javnega življenja €“ v naših službah, v sosedskih odnosih in nasploh v družbi in kulturi, v kateri nam je dano živeti. Pomagaj nam Gospod, da bomo Božji otroci, da bomo v tem svetu sol in luč, da bomo dediči večnega življenja. Amen