Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« 

kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!«

(Mr 5,41)

Tako se je Jezus sklonil nad človeško trpljenje in ozdravil telo. V drugem dogodku, ko je ozdravil ženo, ki je krvavela je Jezus prišel osvobodit človeško bitje v njegovi celoti. Ozdravljenje fizičnega telesa je tesno povezano z globljim ozdravljenjem, ki podari Božjo milost tistemu, ki se mu  z vero odpre.

Tako o teh dogodkih izpred dva tisoč let razmišlja Benedikt XVI. Kako pa razmišljamo mi?

Jezus se še vedno znova in znova sklanja nad nas in nas kliče naj vstanemo. Kolikokrat se v duši počutimo bolni, malodušni, otopeli, morda smo celo obupani. In v tem našem uboštvu nas Jezus prebudi, pokliče. Ali ga slišimo,  saj nas nagovarja na mnoge načine. Govori nam po Božji besedi, morda med molitvijo zaslišimo nek glas od znotraj. Nagovarja nas tudi preko vseh dobrih ljudi, ki drugim v stiski nudijo pomoč, ki se nesebično žrtvujejo za sočloveka, pa tudi preko vseh ubogih in trpečih, ki potrebujejo našo pomoč. In vedno znova imamo možnost izbrati, da slišimo ta klic in se mu odzovemo. Že prijazen nasmeh ali topel stisk roke, ki nas ne staneta veliko, lahko komu veliko pomenita. To je naša ozdravitev, prebujenje.

Jezus zahvaljujem se ti za vse dobre ljudi, ki izbirajo pot usmiljenja, sočutja, razumevanja, potrpljenja, ki si prizadevajo za mir in ljubezen med nami in te prosim za milost vere, utrdi jo v naših srcih, da naslednjič ne bomo oklevali in da boš tudi nam lahko rekel: »Hči (sin), tvoja vera te je rešila.«

Polona