»Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi.«

(Rim 8, 14)

Kristjani srčno upamo, da smo Božji sinovi/hčere, Božji izvoljenci. Upamo in verjamemo, da nas vodi Božji Duh. A  včasih se vprašam, ali se res vedno pustim voditi Duhu. Ali kdaj preslišim njegov glas? Morda večkrat. Mislim, da čutim, kdaj me vodi in kdaj ne. Oglasi se moj »radar«, ki hitro zazna, ko se pojavi v mojem ravnanju kakšno »delo mesa« in mi prepreči, da se v iskreni molitvi povežem z Bogom. Takrat se zavem, da me v tistem trenutku ne vodi Duh.

Sveti Duh res opravlja v nas čudovito delo, a treba mu je pustiti, da nas vodi in spreminja, nas naredi bolj podobne Jezusu.  Kako pa to spreminjanje in vodenje poteka? Mislim, da na duhovnem nivoju teče skrivnostni proces, ko se Božji Duh poveže z mojim »duhom«. Prepričana sem, da je to  takrat, ko se v mojem življenju kažejo »sadovi Duha«: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje (Gal 5, 22).

Apostol Pavel piše, da smo sinovi in dediči pri Bogu in smo »prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!« in prav ta Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci« (Rim 8, 15–16). Prihaja na pomoč naši slabotnosti in posreduje za nas. Ne smemo ga žalostiti, saj smo bili z njim zaznamovani za dan odkupitve kot s pečatom (Ef 4, 30). In ta Duh, ki je obudil od mrtvih Kristusa, ima tako moč, da bo priklical v življenje tudi naša umrljiva telesa (Rim 8, 11). Pavel tudi piše, da smo kristjani Božji tempelj in Božji Duh prebiva v nas. Ker pa je Božji tempelj svet, smo (op. bi morali biti) takšni tudi mi (1 Kor 3, 16 – 17).

Gospod, prosim, pomagaj nam, da se res prepustimo vodstvu Duha in vedno ravnamo ter živimo tako, kot želiš Ti.

Jelka