»Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici, tvoja beseda je resnica.«

(Jn 17,16.17)

Teh Jezusovih besed, da nismo od tega sveta, se spomnim vedno, ko se znajdem pred dilemo ali je zblaznela okolica ali sem zblaznela jaz. S tem nikakor ne mislim nič slabega o komer koli v svoji bližini, le zbega me tisti občutek, da so si vsi ostali enotnih misli, le moje prepričanje 'štrli' izven tega okvirja. Seveda, gre le za občutek, ki izhaja iz mojega nezaupanja sebi in predvsem Božji volji. Jezus me danes ponovno blago opominja, da le Njegova beseda nosi v sebi tisto univerzalno Resnico, po kateri celo življenje hrepenimo.

V zadnjih nekaj tednih sem se pogosto znašla pred skušnjavo ugajati drugim; ustreči človeškim načelom in pričakovanjem. A kakor Jezus obljublja, nas ne pušča samih, sirot. Kaj hitro mi je jasno dal vedeti, da je moja služba služiti edino Njemu. Sram me je bilo, kako sem lahko tako površno pozabila svoje vodilo: »Trudi se ugajati Bogu, ne ljudem.« Kamen se mi je odvalil od srca. Predvsem ob misli, da ni narobe, če čutimo drugače, kot večina.

Dragi bratje in sestre, pogumno odpirajmo svoja srca za Božje vzgibe, tudi tedaj, ko se zdi, da nekaj po človeški logiki ne more vzdržati. Bog najde do našega srca poti, ki niso od tega sveta, a v svojem usmiljenju in ljubezni do nas, na načine, ki jih moremo razumeti in videti z vso človeško majhnostjo.

Katja