Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi?

Lk 24, 38

Ali lahko verujemo, a vseeno dvomimo? Danes beremo v evangeliju o apostolih, ki so Jezusa spremljali v življenju in trpljenju, pa so vseeno dvomili. Celo apostoli so dvomili?!

Predstavljajmo si, da sedimo takrat skupaj z njimi v sobi. Žalostni smo, ker so našega prijatelja, našega učitelja mučili in umorili. Sprašujemo se, kje je in ali bo res vstal od mrtvih? Vsak od nas ima svoje skrbi, svoja vprašanja. Pa prideta dva učenca in pripovedujeta, kaj se je zgodilo na poti v Emavs. Potem naenkrat vstopi Jezus, naš prijatelj, ki smo ga pred dnevi pokopali, in izreče: »Mir vam bodi! Jaz sem, ne bojte se!« Kot da bi naenkrat prestopili v popolnoma nov film. Najprej smo preplašeni, vendar nas nagovori. To nam odvzame nekaj strahu in vlije pogum. Kasneje smo tudi z njim pri obedu. Sedaj se zavedamo, da smo spet združeni. Ne bojimo se več, um se nam odpre za njegove besede.

Ali ni to dogodek, ki nas spremlja med vsako sveto mašo? Zbrani smo, vsak s svojimi problemi, zamišljeni. Z bremeni v glavi in v srcu. Pride ON in nam razlaga besede, sedi z nami pri mizi. Včasih se pojavi nekdo, ki nam je s svojim življenjem živa priča – kot emavška učenca takrat za apostole. Tudi mi smo priče. Tudi nas nagovarja Jezus. V življenju. V molitvi. Predvsem pa pri vsaki sveti maši, ko sedimo z njim ob mizi in poslušamo njegovo besedo. Dvomi izginejo, strah pobegne in naš um se odpre Gospodovim besedam.

Sabina Ertl