»Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil …«

Jn 12, 25

Kljub temu, da nam življenje še vedno ne teče »normalno«, predvsem ne tako kot bi si želeli, čas vseeno mineva. Lep dokaz tega je, da je danes že 5. postna oziroma tiha nedelja. Postni čas se je torej prevesil v drugo polovico, počasi prehajamo v njegovo sklepno fazo. Ob tem pa se sprašujem, kako zelo smo letos ta čas sploh potrebovali!? Zdi se namreč, da se postni čas letos ni začel s pepelnico, pač pa že veliko prej. Morda se lansko obdobje posta sploh ni nikoli zares zaključilo. Morda je prav tako, morda smo si to zaslužili.

Letošnje razmišljanje o tem, čemu se za teh 40 dni odpovedati v želji, da postanem boljši človek, nekako ni imelo pravega smisla. A se naj odpovem internetu? Kako naj potem sploh kaj naredim? A naj bom manj na telefonu? Hmm, kako naj sploh ohranjam še kakšne stike? A naj se še več poglabljam vase? Raje ne, človek pač ni otok in ne more ostajati samo pri sebi! Kaj smo torej lahko naredili? Gradili na inovativnosti in se kljub vsemu trudili z drobnimi pozornostmi za druge, se ne predajali malodušju in brezvoljnosti – kar je bilo velikokrat že samo po sebi dovolj velik izziv. Kako naj namreč še koga držim nad vodo, če niti sebe ne zmorem.

Morda smo v zadnjem času enostavno preveč »ljubili naša življenja«, se preveč »razkomotili« v naših conah udobja, da smo sedaj dobili lekcijo, da je življenje veliko več, da je velikokrat potrebno celo umreti v starem, da se lahko rodi novo, boljše in v izobilju. Če je le nekaj semena padlo na rodovitno prst, pridelek gotovo ne bo izostal.

Julijana