IZOBČENCI

Mr 1,40-45

Gobavost je v Jezusovem času pomenila dvakratno nesrečo. Prva je bila bolezen sama, druga pa, da so bili po Mojzesovem zakonu ti bolniki izobčeni iz človeške skupnosti. Moremo si misliti, kako jim je bilo pri srcu.

Gobavosti pri nas ne poznamo. Ne moremo pa reči, da pri nas ne bi bilo izobčencev: Star je in betežen, naj gre v dom. – Slab učenec je, z njim govorim le zviška. – Pred leti je bil neki obrtnik osumljen utaje davkov in zato zaprt. Mediji so zadevo spravili v javnost. Žena in hčerka sta dan in noč jokali, ker so se ju v službi in v šoli vsi na daleč izogibali, kakor da sta garjavi. Izkazalo se je, da je bila obdolžitev neresnična, toda sum na družini je še dolgo ostal. – S kakšnim očesom gledamo in s kakšnim srcem presojamo ločene, samo civilno poročene, nekrščene, neverne, priseljence, ljudi z nižjo izobrazbo ali tanjšo denarnico.

Jezus ni ukinjal Mojzesovih predpisov glede gobavcev, saj je vedel, da so potrebni. Ni odobraval greha niti izjavljal, da je zlo dobro. Toda do ljudi, ki so bili kakorkoli zaznamovani in izobčeni, je imel edinstven odnos. Gobavca v današnjem evangeliju se je dotaknil in ga ozdravil. S tistimi, ki jih je javnost imela za grešne, je jedel in pil. Goljufa Mateja, zmikavta Judeža, domišljavca Petra, dvomljivca Tomaža in podobne je celo vabil za seboj in nekatere izmed njih naredil celo za apostole. Družil se je s preprostimi, pomagal je gluhim, slepim, hromim in kruljavim. Končno se je na križu poistovetil tudi s trpini, zavrženci in obsojenci. S tem je dokazal, da v njegovih očeh ni nihče zavržen in da iz objema Božje ljubezni ni nihče izobčen. Nasprotno, človeški izobčenci so velikokrat Božji izvoljenci.

Če nam je težko vse to sprejeti in razumeti, naj nam ne bo težko o vsem tem vsaj nekoliko premišljevati.

Po: F. Cerar