Kakor je bila letošnja velika noč drugačna, tako se bo tudi božič razlikoval od ustaljene prakse. Zdi se nam, da nam bo vzeto bistvo tega velikega, marsikomu najlepšega praznika. Vprašanje pa seveda je, v čem najdemo bistvo …

Če je to nakupovanje, hitenje po številnih in zelo nujnih opravkih, iskanje daril in mnoge druge zunanje stvari, potem bo letos res naporno. Če pa se že od nekdaj zavedamo, da je treba pozornost usmeriti drugam, potem je znosno. Vsi smo se torej znašli v takšni ali drugačni stiski, zato je še težje razumeti, kako smo še vedno raje drug do drugega zlobni kakor da bi bili prijazni. Vedno znova se sprašujem, kako raje svojo energijo porabljamo za slabo, za to, da drugemu škodujemo, kakor da bi razmišljali o tem, kako bi koga razveselili, mu pomagali. Če pa res ne najdemo nič takega, nič pozitivnega, potem vsaj ne iščimo negative. In kot rada ponavljam, če nimaš o kom ali o čem nič lepega ali vsaj konstruktivnega za povedati, potem raje drži jezik za zobmi.

Advent pomeni prihod, mi ga razumemo predvsem kot pričakovanje Njegovega prihoda. Ampak a je to res nekaj statičnega, pasivnega?! Samo čakamo, da se bo zgodilo? Če je temu tako, potem ne bomo nikoli pripravljeni. In če pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost, potem moramo sami delovati proaktivno, torej delovati za pravičnost, tukaj in zdaj, vsak dan znova. Sicer ne verjamem, da se krivice kar zgodijo same od sebe, brez krivca, a če do njih že pride, jih je treba čim prej popraviti – zravnati v pustinji cesto našemu Gospodu.

Sicer bodo pa meni, ki sem še vedno delno na faksu, v letošnjem adventu poleg mnogih drugih stvari najbolj manjkale sredine študentske maše, z že kar znamenitim uvodnim pozdravom: »Dober večer, dobri ljudje!«

Julijana