»Gospod, kolikokrat naj odpustim …«

    Mt 18,21

Vsi v življenju doživljamo krivice. Tiste manjše pozabimo, večje krivice pa puščajo za seboj večje razdejanje.

Bolečina, razočaranje, nemoč, jeza, zamere, maščevalnost, ki jih ob večjih krivicah začutimo in se v nas širijo, imajo takšno moč, da lahko spremenijo našo osebnost in kvaliteto našega življenja. Težje jih odpustimo in sprva smo lahko celo prepričani, da jih ni mogoče odpustiti. Toda papež Aleksander pravi: »Motiti se je človeško, odpustiti pa nebeško.« Če želimo okusiti ta nebeški občutek, se je potrebno zanj odločiti.

Odpuščanje je odločitev, sem prebrala pred veliko leti. In bila sem razočarana, ker kljub moji odločitvi odpuščanja nisem začutila. Danes vem, da je to proces, da ni dejanje enega trenutka. In v tem procesu se spreminja tisti, ki odpušča, saj notranji mir in svoboda nadomestita zamere in maščevalnost. Kdo pa nam je podaril svoj mir, kdo nam je dal svobodno voljo? Jezus, ki je šel v nebesa in sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega, kot molimo v veri. Jezus je tudi pripravljen dati nam milost odpuščanja, ko ga iskreno prosimo, saj želi, da se nebeško kraljestvo med nami čim bolj širi in krepi.

Tudi apostol Peter se je obrnil na Jezusa z vprašanjem o odpuščanju. S tem se je odrekel možnosti napačne odločitve in  naredil nov korak k svetosti, po kateri ga poznamo.

Milena