Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe

Rim 13, 9

Kako preprosto … Že tolikokrat slišano, da je postalo samoumevno. O vsem znanem tokrat naslovnem stavku sploh ne bi bilo potrebno razmišljati, če bi osnovna predpostavka (še vedno) držala, da namreč imamo sami sebe res radi. Na tem mestu je sicer potrebno ob strani pustiti tiste, ki sebe kujejo v zvezde, ki so ves čas prepričani o svoji superiornosti in jo zelo radi tudi izkazujejo kjerkoli je to pač mogoče. O takšnih ljudeh tukaj ne bomo razmišljali, ker jih vsi poznamo in se jim v glavnem radi izogibamo. Egoisti in narcisi pač niso najbolj priljubljena bitja.

Kakor ni prav da pretiravamo z ljubeznijo do sebe, tako tudi ni prav, če je v sebi ne najdemo ali pa če je ni dovolj. Kako naj živimo polno in srečno življenje, če sami s seboj  nismo zadovoljni, če se nimamo radi, kaj šele, če se ne maramo? Kako naj potem ljubimo svoje bližnje, če pa sebe niti maramo ne? Preprost zaključek torej je, če ne maramo sebe, ne bomo marali drugih, da ne govorimo o tem, če sebe že skoraj sovražimo … Seveda ni treba, da se ves čas navdušujemo nad seboj, nad svojimi izbirami, obnašanjem, izgledom itd. Ni treba, ker pač nismo popolni. Da pa bi se morali ves čas zmrdovati nad seboj, se izogibati lastni podobi v ogledalu, se zaničevati in obsojati, pa tudi ni prav. Če ohranimo kritično distanco do sebe, jo bomo imeli tudi do drugih, če bomo ljubili sebe, bomo lahko ljubili tudi druge.

Sicer pa, Bog me ima rad. V to ne gre dvomiti. Njegova ljubezen je dejavna, vidi moj potencial, želi, da napredujem. Napredujem lahko šele takrat, ko se zavem Njegove ljubezni, sebe pa sprejmem z vsemi svojimi omejitvami in vsemi svojimi talenti. In upoštevanje ene največjih zapovedi se v polnosti lahko začne.

Julijana