Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen,

ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.

(Jn 3, 18)

Verovati v Boga, mu verjeti – kako je to pomembno! Kristjani naj bi dobro vedeli, kaj pomeni verovati, zato smo tisti, ki lahko iskreno rečejo: Ja, verjamem, da je vsemogočni Stvarnik poslal svojega sina kot Odrešenika in kdor bo verjel v njegovo ime in v vse to, kar je naredil, pripravil, žrtvoval, pomenil …, bo opravičen pred Bogom in ne bo sojen zaradi grehov. To je temelj naše vere.

Jezus je namreč naš zagovornik, po katerem imamo že vnaprej zagotovilo, da smo njegovi in se nam »ne sodi« (če vanj zares verujemo). Ni kakor odvetnik v tem zemeljskem svetu, ki se mora pripraviti, da bo zagovarjal klienta.

Kristjani sicer vemo, in na to računajo tudi nekateri ateisti (za vsak slučaj), da je Božje usmiljenje izredno veliko, skoraj brezmejno, a vseeno je jasno, da je Bog dal pogoj – verovati. Brez vere je vse zaman, nevernik ostane v grehih in je »že sojen«, ker ne veruje v Jezusa. Pred Bogom se bo zagovarjal sam, brez zagovornika. Kakšna bo ta sodba, ne ve nihče. Tak človek ostaja v negotovosti, ker sam tako želi. Ne verjeti v tistega, ki mu je »dana vsa oblast v nebesih in na zemlji«, je hud greh. Na žalost pa prav v tem času opažamo velik, vsesplošni odpad od vere.

Jezus je izrecno poudaril: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v obsodbo, temveč je prestopil iz smrti v življenje.« (Jn 5, 24) Če torej iskreno verujemo v Božje obljube, se že v tuzemeljskem življenju nimamo česa bati, saj je sam Jezus po evangelistu Mateju zagotovil, da je z nami vse dni do konca sveta (Mt 28, 20).

Jelka