»Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna.

Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas.«

Jn 14,17

Minuli tedni, sedaj že lahko rečemo meseci, ko smo bili v marsičem zelo omejeni, meni osebno, kot staršu, ki zaradi skrbi za otroke ostaja doma, niso predstavljali drastične spremembe. Biti doma kot mama in gospodinja je velik dar in blagoslov, a pogosto tudi priložnost, da veliko več razmišljam o rečeh, o katerih v službi ne bi imela priložnosti. Ali pa verjetno veliko manj. Na primer, ali prav pristopam do otrok, da ne rušim njihovih osebnosti? Pristopam prav do moža, do staršev, do prijateljev, ko gre za življenjsko pomembna vprašanja? Tako sem prišla do spoznanja, da molim za dar modrosti, dar razločevanja in, da bi ljudi okrog sebe vedno bolj videla tako, kot Bog želi, da jih vidim. Tako, kot je v resnici, ne tako, kot mi, pogosto napačno, velevajo čustva.

Da, čustva niso zanemarljiva, a še bolj bistveno je, da negujemo v sebi Duha – tistega, ki je bil položen v nas ob samem stvarjenju. Tistega, ki nas dela podobne Bogu in tudi je od Boga. Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti … ali drugače: ne želi prejeti.

Kadar smo voljni, da nas vodi Božji duh, Duh resnice, pot nikoli ni enostavna. Zahteva odpoved svoji sebičnosti in napuhnjenosti, zaradi ljubezni do Boga in bližnjega. A je edina pot, kjer se do konca razblinijo dvomi o nas samih in naših odnosih.

Naj nam bo vsak trenutek in vsaka situacija priložnost, da prejmemo Duha resnice!

Katja