MORALO SE JE TAKO ZGODITI

prim. Lk 24,26

Razmišljanja učencev o dogajanju z Jezusom lahko razumemo tudi kot podobo svoje notranje resničnosti. Te besede bi iz naših ust morda zvenele tako: »Upali smo, da bo naše življenje uspelo, da bomo močni v besedah in dejanjih, da bomo doživeli uspeh, da bomo nekaj dosegli … Toda vsi načrti so padli v vodo: nismo uspeli, vse v nas se podira, vse je brezupno, vse skupaj nima več nobenega smisla …«

Jezus nam ne očita, ker tako razmišljamo. Pomaga nam le, da bi svoje življenje dojeli v luči Božje besede. Ključ njegovega novega pogleda se glasi: »Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,26). Prevedeno v našo situacijo bi se ta misel glasila takole: »Mar ni bilo potrebno, da se je z menoj to zgodilo, da bo zame to dobro? Mar ni bilo potrebno, da vse to prestaneš, da se osvobodiš iluzij, ki si si jih ustvaril o svojem življenju, in da se razviješ v podobo, ki si jo je Bog ustvaril o tebi?«

Če si vedno znova ponavljamo to evangeljsko misel in jo projeciramo v svoje življenje ter z njo pogledam na svoja razočaranja, ranjenosti v otroštvu, v šoli, na nesporazume in frustracije pri delu – preneham s tarnanjem. Na svoje življenje pogledam z novimi očmi: vse se je moralo tako zgoditi, vse je bilo dobro. Vse je služilo temu, da sem se razvil v osebnost, kakršno si je zamislil Bog. Po vseh izkušnjah v življenju me je Bog oblikoval in me zgradil takšnega, kakršnega si me je v začetku zamislil. Zame je ta Jezusova misel postala ključna, pomaga mi, da se spravim s svojim življenje. Ta misel nam pomaga, da na življenje pogledamo z novimi očmi. In nenadoma odkrijemo smisel sredi nesmisla, upanje sredi razočaranja, zaupanje sredi obupa.

Naj bo tudi nam v pomoč to vprašanje, ki ga Jezus danes postavlja svojim učencem. Vprašaj se ob vsem, kar doživljaš, ali je tvoj zorni kot edina možnost.

Po: A. Grün, Izkusimo velikonočno veselje