Razpeli so ga na križ in usmrtili.

Bog pa ga je obudi tretji dan

 in mu dal, da se je očitno prikazoval.

Apd 10, 39b-40

Velikokrat sem bila vesela, da določenih dogodkov nisem vedela vnaprej. Iz preprostega razloga, ker bi se obremenjevala z njimi, preden bi bilo to potrebno. Čas in energijo bi odtegnila tistim stvarem in osebam, za katere bi ju nujno potrebovala, toka dogodkov pa spremeniti ne bi uspela. Spet drugič sem si močno želela vedeti za razplet dogodka, ker sem bila nepotrpežljiva, ker bi se lahko pripravila na to, kaj me čaka. Ali drugače povedano, ker bi hotela imeti nadzor nad situacijo in bi se počutila bolj varno. Seveda pa obstaja možnost, da bi izvedela za takšne vrste razplet, ki si ga nikoli ne bi želela. Ja, takšnega , ki ga ne bi želela doživeti pred tem, preden bi zanj dovolj dozorela jaz in vse z mano in z dogodkom povezano.

Jezus je vedel kaj ga čaka, vedel je, da bo izdan, ponižan, zapuščen, bičan, kronan s trnjem in križan. Vedel je, da bo tretji dan vstal od mrtvih in da se bo prikazoval pričam. Prostovoljno se je odločil prehoditi križev pot. Povezan z Očetom v popolnem zaupanju ni tehtal vsake situacije v svojo korist, ampak je želel, da se zgodi Očetova volja. Seveda ne samo zato, da bi pokazal Očetu svojo pripradnost, temveč iz ljubezni do nas.

In ker zaupam tej Ljubezni, ki je premagala smrt, se je bom danes, na ta največji krščanski praznik, še bolj oklenila, hvaležna, da me vodi točno tam, kjer je zame najbolje.

Milena