»Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmesti«

Še pred mesecem dni si gotovo noben od nas ni znal predstavljati kako zelo se lahko naše življenje spremeni v tako kratkem času … Najprej se je zdelo, da bo to samo kratka pavza, morda celo oddih, ki nam bo dobro del, morda komu celo izgovor, da mu česa ni treba postoriti. Bili smo nezaupljivi, opozoril nismo jemali zares, sploh pa smo bili vsi prepričani: zdržimo teden ali dva pa smo na konju.        

Vsakodnevne spremembe in razna zaostrovanja pa nas postavljajo v vedno bolj nezavidljiv položaj, ko se nam (seveda po našem lastnem prepričanju) godi že kar nekaj krivic. Predvsem pa imamo spet ogromno materiala, nad katerim se lahko pritožujemo, tarnamo in jadikujemo nad svojo lastno usodo, pa čeprav nam pravzaprav veliki večini še čisto nič ne manjka. Hvala Bogu. To obdobje sicer res ni dopust, niso počitnice, je pa čas, ko si lahko sami organiziramo urnike, ko lahko naredimo in uredimo marsikaj, kar je čakalo že mesece ali celo leta. Je priložnost, da se ustavimo, se vprašamo kaj je res pomembno, kaj so moje vrednote in kaj so moje prioritete. Zdaj najbrž počasi že vidimo, da nam pravzaprav res ni treba vsak dan v trgovino? Morda smo ugotovili, da lahko vsak dan »pogrešimo« pol ure in jo preživimo ob FCB maši. Drugače je pa včasih celo nedelja mučna. In še nekaj je, v kar trdno verjamem: nič ni narobe, če kdaj česa ni takoj pri roki, če je treba počakati, se za kaj potruditi, če kaj kdaj dejansko pogrešamo. Potem … potem je veselje ob dosegu zadanega (željenega) dejansko resnično, popolno, neprecenljivo.

Časa, v katerega smo padli, si nismo želeli, a zdaj je tu. Nič krajši ne bo, če bomo iz dneva v dan sitnarili in se smilili, prej nasprotno. V takšnem obdobju se ni težko zmesti, a mi verjamemo, da nam Gospod pomaga, zato nam je veliko lažje. In točno to nam marsikdo dejansko tudi zavida. Upravičeno.

Julijana