Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon.

Lk 2,22-40

Ob branju odlomka iz Lukovega evangelija sem razmišljala o Simeonu.

Bil je bogaboječ, pravičen, vztrajen in mož molitve. Po obljubi Svetega Duha, da bo videl Odrešenika, si lahko samo predstavljam, kako se je spraševal dan za dnem: "Ali je to ta dan?" Vsako jutro je bilo verjetno polno pričakovanja in zaupanja, da bo Bog izpolnil obljubo. Gotovo se je tudi spraševal, kakšen bo Odrešenik in ali ga bo prepoznal. Z molitvijo in Božjo besedo je postajal vedno bolj pripravljen na srečanje z Jezusom.

Kaj pa jaz? Pogosteje bi se morala ustaviti in vprašati Svetega Duha, če sem na pravi poti. Ali verujem, da vsak trenutek, ko molim in berem Božjo besedo, Gospod oblikuje moje srce in me uči. Če pa bom imela še srce in dlan odprto, zlasti za uboge in preizkušane, bom njegov prihod, upam, pričakovala bolj pripravljena.

Človek ne potrebuje večletnega šolanja, da bi znal ljubiti Boga in bližnjega. Potrebuje samo pogum in ponižnost, da prav ravna.                                                                                                                     

Dragica