»... moj Bog je bil moja moč …«

(Iz 49, 5)

Prejšnjo nedeljo, na praznik Jezusovega krsta, smo se kristjani spominjali ne samo krsta našega Odrešenika, pač pa smo se hkrati  zahvaljevali za to, da smo tudi mi z našim krstom postali del Kristusovega občestva. In ker je Jezus prav zato naš duhovni brat, lahko še toliko bolj računamo nanj. Na to nam »namiguje« citat iz današnjega prvega berila.

Prav je, da se zave(da)mo, kako blizu nam je Bog in kolikokrat nam je v naših težkih preizkušnjah življenja  dajal moč in nam pomagal. Pogosto se šele takrat, ko se nekako izvlečemo iz  težave, čudimo, kako nam je to sploh  uspelo. In ne gre drugače, kot da si tedaj iskreno priznamo: »Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč« (Flp 4,3). Če mi On ne bi stal ob strani, če v meni ne bi deloval Sveti Duh, če »takrat in takrat« ne bi Bog s svojo neskončno ljubeznijo pristopil, … potem je res vprašanje, kako bi se težave razpletle.

Pa še nekaj je zanimivo: velikokrat se mi je že zgodilo, da sem bila prepričana, kako se je vse zares, prav zares odvijalo tako, da se slabše ne bi moglo. Kasneje, morda šele čez nekaj let, pa sem spoznala, da je bil tisti razplet pravzaprav najboljši od vseh možnih. - Bog nam torej pomaga tudi takrat, ko se tega sploh ne zavedamo.

Marjana