»K meni pa je stopil Gospod in mi dal moč,…«

2Tim 4,17

Danes obhajamo žegnanjsko nedeljo, ko se spominjamo, da naša cerkev ni samo blagoslovljena, temveč tudi posvečena (t.j. izvzeta iz posvetne rabe in posvečena samo Bogu – maziljena s svetim oljem). Naj nas današnji praznik še posebej nagovarja, da, ko smo v cerkvi, smo v »Božjem hramu«, »Hiši molitve« in ne na »tržnici«.

Ob prebiranju današnjega drugega berila sem pomislila, kolikokrat se v življenju zanašam na Božjo moč – pomoč. Ne znam si predstavljati, kaj bi v določenih situacijah naredila ali kako bi »preživela« brez Njega.

Pred dobrimi desetimi leti sem odšla v porodnišnico roditi tretjega otroka. Nosečnost je minila brez težav in z možem sva se veselila tretjega sina. Začetek poroda je bil normalen, le enkrat so padli otrokovi utripi pod 70. Proti koncu poroda so utripi ponovno padli, tokrat pa se niso več dvignili in naenkrat sem slišala, da je porodničarka začela vpiti »Za življenje gre!«. Mož je moral zapustiti porodno sobo, jaz pa sem samo zaprla oči in molila, oz. pela »V Gospodu je moja moč in Gospod je moja luč! Upaj Vanj, odrešil te bo! Nič se ne bojte, Gospod je tu!«. Rodila sem z vakumskim porodom normalnega otroka, ki je pravi blagoslov za našo družino. Z možem sva neizmerno hvaležna Bogu zanj. To je le eden od večjih Božjih posegov v mojem življenju.

Hvala ti Gospod, da si ob meni in mi daješ moč!

Valerija