"Vstal bom in šel k Očetu"

Lk 15, 28

Danes je 24. nedelja med letom, imenovana tudi nedelja svetniških kandidatov, ko v prvem berilu izvemo, kako je Mojzes izprosil Božje odpuščanje, v drugem pa, da je Kristus prišel reševat grešnike.

Psalm 51, ki nas nagovori z odpevom "Vstal bom in šel k Očetu", pa je krasen povzetek današnjega evangelija, ki naglaša, kakšno veliko veselje bo v nebesih zaradi spreobrnjenja grešnikov.

 Velikokrat se znajdemo tako v vlogi mlajšega izgubljenega sina, kot tudi v vlogi starejšega pravičnega sina, čeprav se nam oboje zdi večkrat nezdružljivo. Enkrat smo lahkomiselni, ko izberemo lahkotnejšo in udobnejšo pot do sreče, kjer pa smo na koncu izigrani, opeharjeni, izpraznjeni in obupani, in zares blagor nam v primeru, da se pokesamo svoje zmote ter se zatečemo v varen očetov objem dobrodošlice, ki nas čaka, ko dospemo domov. A kdaj drugič pa že več ne razumemo, kako se lahko isti Oče bolj razveseli nekoga, ki se zadnji hip vrne k Njemu, kot pa nas, ki smo mu bili vedno na razpolago doma in ki smo vendar boljši kakor izgubljeni brat...

Verjetno do podobnih dilem prihaja zato, ker pozabljamo, da ima tudi Nebeški Oče srce in čustva, ne samo mi. Premalokrat gledamo, kaj šele vidimo s srcem v srce drugega. A od Boga ljubljeni smo prav vsi, vsak posebej na samo njemu lasten način, saj Njegova ljubezen nikogar ne izključuje, zato nam ni potrebno tekmovati za Božjo naklonjenost, ampak bodimo raje drug drugemu naklonjeni tudi mi.

Danijela