»Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne morete nositi.«

(Jn 16,12)

Kadar človek odpre srce za Boga, pa čeprav samo za drobno špranjo, se začno dogajati velike reči. Vedno bolj dojemam, da kadar Boga nekaj prosim, zmeraj vzame mojo prošnjo resno in jo uresniči. Včasih dobim zelo konkreten in jasen odgovor, včasih pa se to zgodi na način, ki ga ne pričakujem, še manj razumem. Šele čez čas dojamem, da Bog pravzaprav uresničuje mojo prošnjo, a na način, ki je v skladu z Njegovo voljo. Počasi razumem, da edino Bog zares pozna moje srce, kot ga niti sama ne poznam in edino On zares ve, kaj je zame v nekem trenutku dobro in koristno. Pogosto si namreč želimo kaj, kar v resnici še nismo sposobni 'nositi'.

Spomnim se, kako sem nekoč (pa ne samo enkrat) prosila za ponižnost. V lekciji, ki je sledila, sem spoznala, da ne gre samo zame. Da se dogodki v mojem življenju včasih pač odvijajo tako, da je v dobro mojim bližnjim, ne samo meni. Da je treba, če želiš dobro za druge, včasih (po)trpeti. Priznam, čisto me je sesulo. Da, Bog je velikodušno uresničil mojo prošnjo, a moje srce še ni bilo pripravljeno sprejeti tako velikega daru. Sledil je mir in tolažba ob spoznanju, da mi ni treba vedno vsega razumeti in imeti pod nadzorom, kajti Bog vodi moje življenje tako, da je prav zame in za ljudi okrog mene.

Kamorkoli vas bo pot zanesla v teh poletno dopustniških dneh, želim vam veliko pripravljenosti  - ne le na visoke temperature, ampak tudi na velike količine Božje milosti. Ko dovolimo, da prevzame naše srce, se dogajajo velike reči.

Katja