»Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo.«

 Apd 14,22

V današnjem prvem berilu smo slišali, kako sta Pavel in Barnaba spodbujala svoje učence, naj kljub trpljenju vztrajajo v veri, saj bodo na koncu poplačani z Božjim kraljestvom. V evangeliju pa Jezus med poučevanjem svojim učencem reče, naj se ljubijo med seboj, kakor jih je On ljubil. Ljubezen jih bo namreč vodila po pravi poti.

Današnja Božja beseda nam torej  govori o dvojem: o trpljenju in o ljubezni. Trpljenje, ljubezen – kako se to dvoje prepleta v naših življenjih! Lepo je, ko ljubimo in smo ljubljeni; težko je, ko se v nas in ob nas nakopiči trpljenje. A čeprav  zgleda, kot da si ljubezen in trpljenje  nista preveč blizu, iz izkušenj vemo, da ni čisto tako. To pogosto spoznamo šele takrat, ko se ozremo nazaj: ljubezen namreč pomaga, da trpljenje lažje premagamo in ko ga premagamo, smo po takšni izkušnji močnejši. In ko smo močnejši, lahko s pomočjo ljubezni pomagamo trpečim in pomoči potrebnim. Naše izkušnje trpljenja nam namreč odpirajo oči in srce za stisko bližnjih, ljubezen pa nas pri tem vodi (kot nam naroča Jezus).

Naj svoje razmišljanje zaključim z besedami našega ljubljenega papeža Frančiška, ki jih je izrekel ob svojem nedavnem obisku Severne Makedonije, da namreč zgodovino pišejo tisti, ki se borijo za ljubezen.

Marjana