Mir vam bodi ali »mala velika noč«

Za današnjo nedeljo obstaja kar nekaj poimenovanj: bela nedelja, nedelja Božjega usmiljenja, v naši župniji pa sovpade še z Jurjevo nedeljo, kakor se je zgodilo tudi letos. Meni je še vedno najljubša, najbližje in najbolj domača »mala velika noč«, saj sem z njo zrasla in menda tudi odrasla. Prvo nedeljo po veliki noči smo namreč doma obhajali precej podobno kot samo veliko noč: skupen zajtrk, jedilnik podoben velikonočnemu, obvezen zelo sladek čaj za vse in potem maša. Na prvi pogled sicer nič neobičajnega, a v teh časih, ko vsak hiti na svojo stran, ko smo redko vsi zbrani doma, še toliko bolj dragoceno.

Mala velika noč pa ni samo prva nedelja po veliki noči, malo veliko noč obhajamo pravzaprav vsako nedeljo. In to z določenim namenom; no, namenov in ciljev je gotovo več, a tisti, ki trenutno izstopa, je morda opomin, da ne pozabimo, da smo oz. moramo biti velikonočni kristjani. Polni veselja, optimizma, življenjske energije, odprti do drugače mislečih, s pokončno držo, ki bo sama po sebi nagovarjala in privabljala druge. Ko veš, da svoje življenje živiš prav, v skladu s svojimi prepričanji, in to tistimi, ki so ti bila položena praktično že v zibelko, potem se lahko strahovi, dvomi, paranoja, obup, žalost in kar je še takega umaknejo sporočilu velike noči. Potem se ni potrebno zapirati med štiri stene, se skrivati ali umikati, takrat si srečen in želiš to srečo deliti.

Jezusovega pozdrava »Mir vam bodi« pa ne, da ne bomo več potrebovali, seveda ga bomo, tako v trenutkih, ko postane življenje naporno, kakor vsakodnevno, ko ga bomo lahko širili okrog, kamorkoli nas bo že odnesla življenja pot.

Julijana