»Glejte nanj, da boste žareli, vaši obrazi naj se ne sramujejo.«

 (Ps 34, 6)

O vrstici, ki sem jo izbrala, pogosto razmišljam. Pred leti so mi jo za rojstni dan napisali prijatelji in me spomnili na moje takrat pogosto duševno stanje »nesrečnika, ki kliče Gospoda, ta ga sliši in reši iz stiske« (Ps 34, 7). Namesto svoje zaskrbljene, žalostne poze bi lahko kazala obraz, ki žari, ker gleda Njega in ga ne izgubi iz svojega fokusa. Včasih sem kar pozabila in še zdaj pozabim, da »tistim, ki iščejo Gospoda, ne manjka nič dobrega« (Ps 34, 11). Gospoda bi morala ves čas imeti pred očmi in žareti – biti luč in kazati tudi na zunaj, da sem njegov otrok, da živim pod njegovim blagoslovom in varstvom. Pokazati bi morala, kako ponosna in srečna sem, da sem kristjanka in da se tega nikoli, ampak zares nikoli ne sramujem.

Če smo kristjani, naj bi bili »neoporečni in nepokvarjeni, brezgrajni božji otroci sredi sprijenega in pokvarjenega rodu, med katerim žarimo na svetu kakor zvezde« (Fil 2, 15). Mi se lahko res  veselimo in brez sramu pokažemo, kam smo v življenju usmerjeni, kaj nam Bog pomeni in kako drugačni smo od tistih, ki  nimajo vere in upanja.

Papež Frančišek je pred časom rekel, da je kristjan moški ali ženska veselja v Gospodu in da kristjan brez veselja ne obstaja. Veselimo se, da nas je Jezus izvolil, rešil, prerodil, da nas spremlja, je vedno z nami.

Najbolje je torej neprestano gledati Nanj in zaupati, ne glede na to, kar se dogaja okrog nas, ne glede na okoliščine. Psalmist je v 23. psalmu zapisal, da »tudi če bi hodil po globeli smrtne sence, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj …« 

Naj bo torej naša vera razlog, da bomo čim večkrat »žareli«.

Jelka