„Ne godrnjajte ..."

 (1Kor 10,10)

Sprehodi po mehkem mahu sredi gozda so v teh dneh polni upanja.

Povsod naokrog se prebuja življenje: žafrani, zvončki, norice, trobentice, ...

Izza drevesa švigne „ponosna“ srna.

Želimo biti del tega, kar nam ponuja Bog? 

Sredi svojega čudovitega stvarstva nas kliče v življenje. Z nami želi stkati pristen oseben odnos.

Danes, kakor tudi skozi ves postni čas, nas vabi k spreobrnjenju.

Preseneča me nenehno pritoževanje in godrnjanje množic. Pogrešam hvaležnost, zahvaljevanje za vse, kar nam je podarjeno.

Med ljudmi raste ponos, nadutost, lahkomiselnost, ...

„Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade“ (1Kor 10,12).

Bog se namreč razodeva ubogim in ponižnim, zato zaupajmo vanj.

Potrpežljivo čakajmo Njegov odgovor.

On vedno vidi našo stisko (prim. 2 Mz 3,7). Kljub našim slabostim ostaja do nas usmiljen in milostljiv, saj smo Njegovi ljubljeni otroci.

Ne primerjajmo se med seboj in ne tekmujmo drug z drugim.

Veselimo se življenja z Bogom. Veselimo se življenja med seboj na spodoben in spoštljiv način.

Dovolimo mu, da nas prenovi, poživi tudi v zakramentu svete spovedi.

Morda naposled obrodimo sad, ki bo Njemu všeč (prim. Lk 13,9), in nekoč vstanemo skupaj z Njim.

Erika