» …in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal.«

Lk 4,1

Tam, v puščavi, skuša hudič Jezusa, ko pravi: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« (Lk 4,3) Če si je hudič upal celo Jezusa postaviti pod vprašanje njegove identitete, koliko bolj lahko o tako bistvenih rečeh skuša človeka. Ko zasadi dvom v naše srce, se ta po njem razširi kakor plevel. Omaje zaupanje v nas same in omaje zaupanje v Boga. Zelo pogost 'simptom', te prve preizkušnje je, da se čutimo nevredne ljubezni. Hudič v prvi vrsti želi, da se človek začne zapirati pred Bogom, ker se ne čuti vreden biti ljubljen.

Nastopil je čas, ko smo tudi mi na poti čez 'puščavo' teh štirideset dni. Počutim se, kot bi dejansko stala tam: toliko lepih postnih spodbud, v meni pa suša, zmeda in neka čudna otopelost. In skušnjava, da gre ta milostni čas mimo mene, ker so se moji postni sklepi izgubili nekje med plevelom vsakdanjih skrbi.

Zavem se, da Božja ljubezen do mene ni odvisna od uspeha mojih postnih sklepov. On je ta voda in mana sredi puščave. Več ni potrebno, kot da se obrnem vstran od skušnjavca k Jezusu. Je pa nekdo drug odvisen od mene: moja družina, moji prijatelji, ki računajo name, da bom tam zanje. Da jim bom tudi v svoji šibkosti prinašala Jezusa. Da bomo šli skupaj čez križev pot naših življenj. Z Jezusom.

Katja