»Zato, moji ljubi bratje, bodite stanovitni, neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu, saj veste, da vaš trud v Gospodu  ni prazen.«

1 Kor 15,58

Spodbude v pismih apostola Pavla se me vedno znova dotaknejo, in to iz več razlogov.

Najprej je tu ljubeznivi Pavlov nagovor: prisrčne besede, s katerimi nagovarja kristjane v skupnostih, ki jih je ustanovil, izžarevajo njegovo ljubezen, domačnost, prijateljstvo. Toplino odnosa, ki je ne skriva – toplino, ki v našem okolju odtujenosti, žal, pogosto izginja.

Nato sledi Pavlova jasna, konkretna beseda, ki nas usmerja kot kristjane.

Izbrana misel nam danes polaga na srce dve temeljni lastnosti dobrega oznanjevalca: stanovitnost in neomahljivost. V obeh značajskih lastnostih se skriva nespremeljivost, stalnost, trdnost, pokončnost. Sprašujem se, koliko mi to resnično uspeva: tudi kot kristjani se najprej iščemo, a s poglobljeno osebno vero lahko počasi postajamo neomahljivi.

Naj se vprašam, ali bom kdaj »nadvse uspešna v Gospodovem delu«, kakor zatrjuje apostol Pavel korintskim kristjanom. Uspešnosti svojega krščanskega življenja ne moremo meriti ali ocenjevati, saj obstaja le eno merilo: odnos do bližnjega. Ob tem pa se zavem, da se vedno znova trudim …

In apostol Pavel me zna na koncu tako lepo potolažiti, da moj »trud v Gospodu ni prazen«. Samo truditi se moram »v Gospodu« – po njegovi besedi, z njegovo ljubeznijo.

Majda