„ Efata!“ to je „Odpri se!“

(Mr 7,34)

Poletje se bo kmalu prevesilo v jesen, ko bomo pobirali sadove, ki smo jih pridelali za zimo.

Smo skozi leto, med dopusti, počitnicami  „pridelali“ tudi kaj zase, za  osebno duhovno rast?

Bog je velikodušen, usmiljen, večno zvest,  ozdravlja, …

Želimo, da bi tudi nam kot gluhonememu v današnjem evangeliju odprl ušesa, morda oči, predvsem naša srca, da bi zmogli ljubiti Njega, sebe in bližnjega!?

Če želimo rasti, začutiti Božji dotik, se moramo najprej soočiti z ovirami, ki nam to preprečujejo. Zares moramo vzeti Jakobovo opozorilo o pristranskosti.

Kot kristjani se trudimo biti pogumni in ne malodušni.

Stremeti je potrebno k nenehnemu spreobrnjenju in se ne zadovoljiti z oguljeno frazo „Takšna (-en) pač sem“.

Duhovno rastemo, ko spreminjamo sami sebe, se rešimo raznih ujetosti (grehov). Prizadevamo si, da bi bili resnično Jezusovi učenci.

Gospodov  „Efata!“ tedaj ne bo zaman.

Nasprotno, bolj kot se bomo z Božjo milostjo očiščevali, svobodnejši in srečnejši bomo.

V puščavi se bodo odprli vrelci (Iz 35,6), obrodili bomo sad, ki bo ugajal Gospodu. Amen.

Erika